»Mladenka, življenje prinašamo v to hišo!«

Dr. Barbara Jaki je na čelu Narodne galerije tretji mandat, njena direktorica je postala leta 2005. V tej ustanovi pa je zaposlena že od konca študija umetnostne zgodovine, od leta 1987. V treh desetletjih je ustanovo dodobra spoznala, saj jo je spoznavala vsaj z dveh plati, kot kustosinja in vodja.

Sto let je častitljiva obletnica. Kako vidite prehojeno pot?

Okrogle obletnice so priložnost za slavje, a tudi za premislek in načrte. Na preteklost se oziramo s ponosom, v prihodnost gledamo z veseljem in samozavestjo. Ob ustanovitvi Narodna galerija ni premogla niti ene umetnine, danes hrani več kot 15.000 likovnih del. Leta 1918 Društvo Narodna galerija ni imelo lastnih prostorov, danes se kompleks Narodne galerije razprostira na 13.000 kvadratnih metrih. Navzven je Narodna galerija pred dvema letoma dobila končno podobo. Celoten stavbni kompleks oblikovno povezuje tri stoletja in ponazarja potovanje skozi čas. Po najvišjih standardih opremljeni razstavni prostori, depoji, restavratorski ateljeji, razvejene izobraževalne dejavnosti in vzorčne razstave so zgled drugim galerijam in muzejem.
Danes se z vse bolj raznolikimi programi Narodna galerija odpira javnosti, sooblikuje naše kulturno življenje, spodbuja in združuje ustvarjalne sile za našo skupno prihodnost. Ta prizadevanja je javnost potrdila in skoraj plebiscitarno pokazala z množičnim obiskom po slovesnem odprtju prenovljene galerije in njenih zbirk januarja 2016. Potrdilo se je dejstvo, ki so ga akademiki SAZU skupaj z oblikovalcem slovenskih tolarjev Miljenkom Liculom vedeli že ob osamosvojitvi naše države. Narodno galerijo so kot ključno slovensko kulturno ustanovo skupaj z Ivano Kobilco in Robbovim vodnjakom upodobili na slovenskem bankovcu za 5000 tolarjev. S svojimi zbirkami, razstavami in publicistično dejavnostjo Narodna galerija že sto let utrjuje zavest o prepoznavnosti slovenske identitete v okviru zahodnoevropske kulture in z oporo v tradiciji krepi identiteto in digniteto prebivalcev naše države.

Že dolgo ste zaposleni v Narodni galeriji. Kako ste doživljali njene spremembe?

Diplomantka umetnostne zgodovine sem leta 1987 dobila povabilo za službo v Narodni galeriji. Idealna služba v ugledni ustanovi, precej akademsko zaprti, tradicionalni, strogi in resni, ki sem jo takoj vzela za svojo. Zato me je leto pozneje ob pripravah na razstavo kitajskega slikarstva dinastij Ming in Quing presenetila invazija arhitektov in oblikovalcev, ki so prihrumeli v to svetišče, postavljali transparente v baročni dvorani, zbijali panoje v razstavnih prostorih ... Eden od njih, ki sem ga začudeno vprašala, kaj vendar počnejo, mi je odgovoril: »Mladenka, življenje prinašamo v to hišo!«

Narodna galerija je takrat delovala v slabo opremljenih in tesnih prostorih z nenehnimi infrastrukturnimi problemi, brez stalnega razstavnega prostora, z utesnjenimi depoji, v katerih je vsak premik umetnine pomenil skoraj tveganje za poškodbe. Skladišče umetnin je bilo nepregledno, poleti vroče, pozimi pa smo delali inventuro fonda v plaščih. A vizija tedanje ravnateljice dr. Anice Cevc o veliki Narodni galeriji z vsem tistim, kar takšna ustanova potrebuje, je usmerjala delo v naslednjih desetletjih. Odprtju Ravnikarjevega krila s prostorom za občasne razstave in zbirko evropskih slik je leta 2001 sledilo dokončanje povezovalne vhodne avle v času vodenja dr. Andreja Smrekarja, ki je tudi obudil živahno založniško dejavnost.

Na kaj ste iz časa svojega vodenja galerije najbolj ponosni?

V teh letih smo s sodelavci razširili področja delovanja. Uspešno smo končali več zahtevnih in odmevnih projektov. Narodno galerijo smo utrdili tudi kot most med narodi. Gostimo ugledne likovne razstave iz evropskih držav in razstavljamo dela iz svoje zbirke v tujini. Ponosno lahko poudarjamo najbolj vidne izjemne dogodke, kakršni sta bili selitev Robbovega vodnjaka ali obsežna predstavitev naše umetnosti pred petimi leti v Parizu v palači ob Elizejskih poljanah.

Smo trdna, predana in zavzeta ekipa sodelavcev. Zavedamo se, da ima naša generacija dediščino na posodo od generacij, ki prihajajo za nami. To je naše osnovno poslanstvo. Pred nami so nove naloge, s katerimi želimo še naprej utrjevati mesto Narodne galerije in Slovenije v regiji in širše, v okvirih Evrope. Veliko je še skrivnosti, ki jih želimo razkriti. Snujemo nove projekte, širimo področja svojega delovanja, sodelujemo z uglednimi muzejskimi ustanovami, proučujemo našo dediščino, ki se je ohranila v evropskih muzejih. Naše naslednje postaje so Zagreb, Beograd, Sankt Peterburg, Madrid. V prihodnjem letu bomo naše impresioniste in povezave naše kulture okrog leta 1900 s češkimi umetniki pokazali v Pragi, v prestižnem razstavnem prostoru na Praškem gradu, v neposredni bližini Plečnikovih mojstrovin. Za predstavitev Plečnikovega dela je pred pol stoletja prva poskrbela prav Narodna galerija s svojimi kustosi; tedaj je pot vodila do pariškega centra Georges Pompidou, dalje leta 2007 do samostojne razstave v avli Narodne galerije in naprej do Tokia leto pozneje.

V zadnjem času so bile odmevne nekatere donacije galeriji. V stoletju jih je bilo najbrž kar nekaj?

Najnovejše donacije so številčno in kakovostno obogatile nacionalno zakladnico. V stoletni zgodovini Narodne galerije so bili njeni najbolj zavzeti podporniki in meceni najbolj zavedni Slovenci, ki so prepoznali pomen kulture za oblikovanja identifikacijske osi, hrbtenice državljanov. Velikim imenom mecenov v preteklosti, kakršni so Karel Strahl, Fran Windischer, Marjan Pogačnik, Ksenija Rozman ali Franc Kersnik se danes pridružujejo Vanda Mušič, Metka Krašovec, nasledniki družbe ACH in številni Slovenci iz diaspore. V njihovi darežljivosti vidimo zaupanje v naše delo.

Kako si v galeriji podajata roki preteklost in sedanjost?

V dialogu povezujemo preteklost in sodobnost, saj je prav ta dialog v srži današnjega načina prezentacije starejše umetnosti. Srednjeveška umetnost, kakor jo vidimo danes, ni stvar srednjega veka, temveč sodobnosti. Gotsko pietà v muzeju vidimo drugače, kakor jo je v pobožnosti gledal srednjeveški človek. Če kip vzamemo iz njegovega izvirnega konteksta, omogočimo drugačno »branje«, lahko si ga ogledamo z vseh strani, tudi z neobdelane hrbtne, se seznanimo s tehnologijo ... Vsakokratnemu času spregovori v njegovem jeziku.

Univerzalnost poslanstva Narodne galerije, ki se ga zavedamo tudi danes zaposleni, je stala in obstala ne glede na politične spremembe. Od zadnjih tednov avstroogrske monarhije prek Kraljevine SHS, jugoslovanske kraljevine, obeh okupacijskih oblasti do avnojske Jugoslavije in samostojne države je bila Narodna galerija ena osrednjih ustanov, ki je gradila in ohranjala likovno identiteto prebivalcev tega prostora. Ob njeni stoletnici raste zavedanje, da ključni temelj naše kulture, ob jeziku in prostoru, je in ostaja likovna umetnost. Narodna galerija skrbi, da se to zavedanje na žlahten način širi med vse ljudi.