Idealen vzorec za uresničen svet v enkratni lepoti

Koža, senca, kamen, luč, istrska hiša, soline, telo, obraz, golota, umetniški zanos slikarja Borisa Benčiča ... podobe slovenske Istre in njenih ljudi v 300 slikah. Tako bi v enem stavku opisali inventuro fotografskega ustvarjanja enega od največjih mojstrov sodobne slovenske fotografije, ki jo na pregledni razstavi na treh razstaviščih Obalnih galerij Piran do 14. februarja predstavlja Jaka Jeraša. Ogledi v galerijah so možni najmanj do 29. decembra, sicer pa na galerijski spletni strani.



To je prvi pregledni izbor mojstrovega skoraj petdesetletnega ustvarjanja v Mestni galeriji Piran, Galeriji Loža in Galeriji Meduza v Kopru. Čeprav je doslej predstavil svoja dela na več kot 200 razstavah, je tokrat prvič mogoče videti pomembnejši del fotografovega opusa. Čez nekaj dni bodo Obalne galerije Piran izdale njegovo prvo monografijo. Izbor, ki ga je z avtorjevo pomočjo opravila kuratorka Nives Marvin, ni bil lahek, saj je Jaka Jeraša v življenju posnel več kot milijon fotografij.
»Delal sem od jutra do večera. Še preden sem šel spat, sem vrtal, iskal v sebi idejo za naslednji dan. Fotografiji sem posvetil vse življenje,« je o sebi povedal avtor, ki je že kot šolar (s pomočjo mizarskega mojstra) izdelal svoj prvi povečevalnik iz lesa. Bil je tudi fotoreporter Primorskih novic in drugih časopisov, veliko časa je delal za koprski Design studio Mak. »Medtem ko sem delal fotografije za različna komercialna naročila, sem vedno našel čas za ustvarjalnost in umetniško izpoved,« je opisal svojo pot.


 

Fotografija je čarovnija

Že v srednji šoli je (leta 1970) z Radovanom Čokom ustanovil Fotoklub Piran in postal predsednik kluba. Fotografije so že tedaj pošiljali na številne razstave po svetu. Spominja se, kako so mu leta 1977 na enem od natečajev Worldpress fotografije v katalogu objavili posnetek Tine Turner s koncerta v Hali Tivoli.



Ogromno je ustvarjal s pokojnim izolskim slikarjem Borisom Benčičem. »Postala sva res dober in ustvarjalen tim in dobra prijatelja. Ogromno mi je dal s svojimi pogledi na življenje in umetniško delo. Bil je zelo poseben in samosvoj fant. Morda sem se od njega navzel nekaj njegove 'odtrganosti' in hedonizma. Imel je specifično umetniško govorico, nekakšen satirični realizem, ki prehaja v surrealizem. Zato je na mojih razstavah nemalokrat prisoten tudi kanček tistega iskrivega duha, ki ga je delil v svojem okolju. Fotografija je čarovnija. Slednja me je zvabila v ta svet. Ta magija me žene vse ­življenje.«



Njegove fotografije so nekaj med popolno in do skrajnosti izbrušeno tehniko, med intuicijo, razumom, umom in nadumom. Vse to je seštevek drobcev za izdelek, ki nas začara in očara. Njegove priljubljene teme so istrska krajina, soline, spomeniki, arhitektura, stara mestna jedra, umetniki, portreti, koža, akt ... Razstavljenih je nekaj več kot 300 fotografij iz več ciklov. Večinoma so črno-bele, največje povečave merijo 1,25 metra krat 2 metra (Soline iz zraka v Mestni ­galeriji Piran).


 

Pomemben soustvarjalec sodobne fotografije

»Pogosto se soočam z ženskim telesom, ki je lahko hvaležna, a hkrati občutljiva in težka tema, ker je tako izrabljena. Z vsemi modeli sem bil prijatelj. Nihče mi ne more očitati, da sem jih kakorkoli izkoristil za svoje delo in izpovedi. Model mora sodelovati z umetnikom,« je ­zatrdil Jeraša.



Je izjemen pričevalec časa. Njegovi portreti znanih in manj znanih Primorcev so danes dragocen dokument, ki vzbuja nostalgična čustva, in ponovno odkrivajo zelo drugačne, veliko brezskrbnejše čase, ki niti niso tako daleč, vendar so skoraj povsem pozabljeni. Del razstave v koprski Loži je posvetil svojemu dolgoletnemu tesnemu prijatelju in navdihovalcu Borisu Benčiču, ki ga je s fotoaparatom spremljal pri številnih, največkrat samosvojih, umetniških seansah, filmskih eksperimentih ter ­hepeningih.



Kustosinja Nives Marvin pravi, da avtor ne glede na motiv vedno izbira možnosti za nove zgodbe in interpretacije skozi dražljivo igro svetlobe in sence, opredeljene z lastnim intimnim psihičnim in duhovnim stanjem ter vrhunskim obvladovanjem obrtnih znanj. »Cikli in posamezne fotografije so estetsko dovršeni in odražajo njegov vnaprej skrbno domišljeni, tudi sporočilno izrazni koncept, kar ga uvršča med najpomembnejše soustvarjalce sodobne slovenske fotografije.«



Fotografija je za Jerašo poklic in hobi, torej njegov modus vivendi, ugotavlja Nives Marvin. »Še vedno ustvarja reportažne in dokumentarne, novinarske, a tudi z izrazito avtorsko poetiko prepoznavne umetniške fotografije.«



Nasploh se je moral kot fotograf in laborant hkrati ves čas prilagajati bliskovitemu razvoju fotografske tehnologije. Ni več prav veliko fotografskih mojstrov v državi, ki bi obvladali tako bogat spekter tehničnega znanja, nujnega za izdelavo mojstrsko dovršenih fotografij. Nives Marvin je k temu dodala, da sta bila profesionalni pristop in skrajno tehnično perfekcionistična obdelava ves čas temeljni vodili njegovega odnosa do fotografije. Tehnično brezhibnost je nadgradil z eksperimentiranjem do abstraktne podobe, ki deluje kot slika, grafika ali celo kot risba.


 

Svet, ki ni z ničimer primerljiv

Filozof in likovni kritik Andrej Medved je fotografovo delo med drugim takole razčlenil: »Jeraši­ gre za svojski, notranji pogovor s seboj kot z umetnikom, ki se spozna na pikturalno prakso fotografije, gre mu za lastni modernizem, ki nima nič opraviti z umetnostnimi trendi. Nekakšna uročenost s fotografijo odkriva v njegovem delu stopnjevanje in posebno občutljivost v oblikovanju temeljnih, osnovnih likov.« Medved pravi, da Jeraševa podoba ni posnetek, mímesis prostora in predmetov, ampak je idealni vzorec za uresničen svet v enkrat­ni lepoti, za svet, ki ni z ničimer primerljiv, saj je kot »psihična podoba« v sebi zaprt, enkraten in popoln. »Jeraševa dela so simulaker popotovanja in pokrajin, fantazma nedotaknjene celote, ki je še možna v duši slikarjevega dela. Vodi ga avtorjeva želja – veselje, sla, naslada in užitek – v slikanju pokrajin čustvene in čutne, lahko bi rekli 'animalne' duše. Skrivnost, uživanje, rahla erotičnost je tu: v nežnem tkanju našega in fotografskega pogleda.«