Rižarna ni muzej, pač pa kraj tragičnega umiranja

Rižarna ni muzej, pač pa kraj tragičnega umiranja in spominjanja nanj, mi je dejal Jernej Šček, ko sem ga prosila, ali lahko priporoči sogovornika, ki bi mi zaupal nekaj dejstev o eni izmed točk mojega tržaškega potepanja. Prvič sem kraj obiskala med pandemijo covida-19 in bila tam skorajda sama, pred kratkim pa je bilo jasno, da se je Trst znova prebudil.

Rižarno pri Sveti Soboti nad Trstom obišče okrog sto tisoč ljudi na leto. Koliko je med njimi Slovencev, italijanskih šolarjev, študentov in drugih je nemogoče reči, saj se niti v muzeju niti na tržaški občini na večkratne prošnje po statistiki obiska niso odzvali.

Sprevržena vera, da je nekdo zaradi rase vreden več kot drugi, obstaja še danes

Med ogledom stavbe, zgrajene leta 1898, ki je prvotno služila za čiščenje in luščenje riža, sem ujela pogovore italijansko in špansko govorečih obiskovalcev. Ne želim jih imenovati turisti, ker se tudi v Spominskem muzeju Auschwitz-Birkenau na Poljskem strogo izogibajo temu izrazu. Od konca leta 2022 si je mogoče po zaslugi slovenskih občinskih svetnikov in njihovega dolgotrajnega prizadevanja Rižarno vodeno ogledati tudi v slovenskem jeziku, kar morda prepriča marsikaterega Slovenca, da se odloči za njen obisk.

Tesnoba in klavstrofobija

Že prvič me je najbolj presenetilo, da na tem kraju pravzaprav ni videti prav dosti – ni vrste eksponatov in ne kupa vizualizacij, ki bi odvračali pogled in misel od pomena tega kraja in vsega, kar se je v njem tragičnega dogajalo. Vsega je dovolj oziroma ravno prav, da človek vase posrka zgodbo o začetkih – in koncu – Rižarne, ki so jo leta 1965 razglasili za nacionalni spomenik, deset let kasneje pa preuredili v mestni muzej.

Arhitekt Romano Boico je vedel, kaj dela, ko je na vhodu v nekdanje koncentracijsko taborišče postavil cementna bloka, ki človeku vtisneta občutek tesnobe. Svet se v hipu skrči in težko si je zamisliti, kako so se med drugo svetovno vojno počutili ujetniki, ki so jih kot živino gnali v zapor. Za mnoge so bile stene Rižarne zadnje, kar so videli.

V Rižarni ni kupa eksponatov in ne vseh mogočih vizualizacij, ki bi odvračali misel od pomena tega kraja in vsega, kar se je v njem tragičnega dogajalo. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

»Ko je leta 1965 predsednik Italijanske republike razglasil Rižarno za narodni spomenik, so se krajevne oblasti lotile projekta za postavitev 'Muzeja odporništva' na (majhnem) delu lokacije nekdanje luščilnice riža, ki je bila med nemško okupacijo spremenjena v Polizeihaftlager. Ostala poslopja luščilnice so zavzeli drugi nemški oddelki in jih namenili za svoje potrebe. Arhitekt Boico, ki je zmagal na natečaju za postavitev muzeja, je dal leta 1972 porušiti več poslopij, ki so bila na delu območja, kjer so stale stavbe, v katerih je bil nastanjen Polizeihaftlager. Odprtje objekta je bilo leta 1975, naziv Muzej odporništva je ostal v uradnih aktih še nekaj let, potem pa je bil ta naziv izbrisan. Tak muzej sploh nikoli ni nastal. Muzejski prostori so takrat hranili le peščico dokumentov in predmetov, ki so jih oziroma bi jih lahko pripisali temu taborišču. Boicova realizacija lahko vzbuja marsikatero emocijo, ampak brez razlage in brez gradiva na pred nekaj leti postavljeni stalni razstavi v muzejskih prostorih ne moremo o tem taborišču razumeti popolnoma nič,« je povedala tržaška zgodovinarka Dunja Nanut.

Tesnoba in rahla klavstrofobija ne popustita niti ob prehajanju med posameznimi celicami, ki so danes na ogled obiskovalcem. Čeprav je na dan mojega obiska sijalo sonce, si ne znam predstavljati, da bi bilo lahko komur koli na takšnem kraju kdaj toplo.

Zaporniki so pustili svoje sledi. FOTO: Anja Intihar

Male celice in dvorana križev

Temna plat Rižarne se je začela pisati leta 1943, ko so jo nacisti spremenili v koncentracijsko taborišče. Leto pozneje so zgradili krematorij, v katerem so sežgali od štiri tisoč do pet tisoč ljudi, večinoma slovenskih, hrvaških in italijanskih protifašistov. Mnogi so zgoreli živi. Rižarna je bila tudi zbirno središče za odhod v druga koncentracijska taborišča na Poljskem in v Nemčiji – iz Trsta so odpeljali približno 20.000 zapornikov, večinoma Judov.

Razmere v stavbi nad Trstom so bile obupne. V vsaki od sedemnajstih malih celic se je stiskalo od štiri do šest jetnikov. Danes je mogoč med drugim ogled dvorane križev – prostor so poimenovali tako zaradi vizualnega učinka, ki ga ustvarjajo goli nosilni tramovi nekdanje tovarne. V dvorani križev so v stenskih vitrinah razstavljeni osebni predmeti, ki so jih zasegli tržaškim Judom.

Morda najbolj trpek in boleč je vstop v del, kjer je bil nekoč krematorij. FOTO: Anja Intihar

Med ogledom Rižarne si lahko obiskovalec prebere, da še danes ni povsem jasno, koliko ljudi točno je v njej umrlo oziroma bilo zaprtih.

»Zgodovinarji navajajo od dva tisoč do pet tisoč žrtev. Nihče pa ne navaja virov, od kod so črpali ta števila, in nihče ne prilaga vsaj dva tisoč imen. Prvi, ki je napisal, da je bilo v Rižarni umorjenih okrog dva tisoč ljudi, je bil tržaški župan na začetku šestdesetih let, ko se je začel postopek o razglasitvi Rižarne za državni spomenik. Tudi sam ni navedel, ali črpa podatke iz svojega anagrafskega urada (tudi po nemških postopkih so morali krajevni anagrafski uradi voditi podatke o umrlih v taboriščih in so jim jih taborišča posredovala). Doslej ni bilo najti kakega takega seznama,« je pojasnila Dunja Nanut.

»Seznam žrtev in zaprtih je sestavil novinar Primorskega dnevnika Albin Bubnič, se pravi neuradna oseba. Njegovo število ne dosega števila, ki ga navaja župan. Seznam je Bubnič izročil tudi sodišču, ko so v prvi polovici sedemdesetih let pripravljal proces za zločine, storjene v Rižarni. Sodniki so določili, da bodo na procesu obravnavali samo tako imenovane nedolžne žrtve, se pravi ljudi, ki niso bili umorjeni na podlagi politične obtožnice. Zato jih je v procesnih aktih navedenih zelo malo,« je še povedala.

Besede v spomin in opomin

Morda najbolj trpek in boleč je vstop v del, kjer je bil nekoč krematorij. Danes tam ni videti tako rekoč ničesar – le kovinski kip, ki se kot oblaki dima v navidezni spirali dviga proti nebu, in veliko jekleno ploščo, ki povesta pravzaprav vse, kar je treba povedati. Pričevanja o položaju in delovanju edine krematorijske peči na italijanskih tleh so bila po vojni različna. Nekateri nacisti so govorili o nekakšni rešetki ob vznožju dimnika (po načrtu Erwina Lamberta, ki je gradil krematorijske peči že v nacističnih taboriščih na Poljskem).

Poleg Lambertovega sem med ogledom postala pozorna na še en zlovešči priimek, ki je (žal) tesno povezan s Slovenci. Odilo Globočnik, ki je bil slovenskega rodu, je namreč vodil Rižarno skupaj s Christianom Wirthom – nanj pa sem naletela pred dnevi med branjem knjige Pot v temo, najbrž enega najpomembnejših pričevanj o vzrokih, delovanju in posledicah koncentracijskih taborišč – in kasneje z Augustom Dietrichom Allersom. Odilo Globočnik, odgovoren za pomor več milijonov ljudi, je – kot mnogi drugi nacistični krvniki – strahopetno storil samomor, še preden bi ga v roke dobila zavezniška vojska, in za svoje zločine ni nikoli odgovarjal.

Še danes ni jasno, natanko koliko ljudi je v Rižarni umrlo oziroma bilo v njej zaprtih. FOTO: Anja Intihar

Odgovornim za zločine v Rižarni so leta 1976 sicer sodili na tržaškem sodišču, a – kot Globočnik – ni odgovarjal nihče. Prvega maja leta 1945 so v Trst vkorakale jugoslovanske partizanske čete in osvobodile mesto. Nacisti so dva dni pred tem minirali in razstrelili peč z dimnikom ter tako poskušali prikriti sledi svojih grozodejstev.

A zaporniki so pustili svoje sledi. Nekateri osebne izkaznice – osvoboditelji so jih med ruševinami našli več tisoč – drugi so na stene celic pisali besede v spomin in opomin. In natanko to je zgodba, ki se danes piše o tem kraju.

Zgodovinarka Dunja Nanut je dejala, da je »Rižarna dokaz, da se lahko izvaja načrtno pobijanje drugače mislečih oziroma teh, ki so razglašeni za drugačne, tudi v domači soseski. Pomembna je obravnava neprijetnega vprašanja postavitve in nemotenega delovanja taborišča (s krematorijem) v naši soseski.« Po njenih besedah je natanko v tem pomen Rižarne.