Botticellijev portret zamenjal lastnika za 92 milijonov dolarjev

Portret mladega plemiča, pripadnika firenške elite z drobnim tondom v rokah, ki ga je domnevno v 70. ali 80. letih 15. stoletja naslikal Sandro Botticelli, je pri avkcijski hiši Sotheby's v New Yorku včeraj zamenjal lastnika za 92 milijonov ameriških dolarjev. Oziroma za dobrih 76 milijonov evrov. 

Prodaja je postavila nov avkcijski rekord za tega znamenitega zgodnjerenesančnega umetnika, povezanega z dvorom Medičejcev v Firencah, hkrati pa v času pandemije, ki je negotov tudi za prodajo umetnin, postavila drug najvišji znesek na področju prodaje umetniških del starih mojstrov nasploh.

Više, mnogo više je segel le Odrešenik sveta, pripisan Leonardu da Vinciju, ki so ga leta 2017 za rekordnih 450 milijonov dolarjev prodali pri avkcijski hiši Christie's.


 

Dobra novica za umetnostni trg

Uspešno prodajo portreta, ki so ga pred avkcijo promovirali kot enega najboljših Botticellijevih portretov, ocenjujejo kot dobro napoved razmer na umetnostnem trgu. Četudi so, kot piše Reuters, pri Sotheby's pričakovali, da bi utegnila končna cena celo preseči sto milijonov dolarjev. Prejšnji rekord pri prodaji Botticellijevih del je bil veliko nižji. Leta 2013 ga je postavila prodaja slike Marija z otrokom in Janezom Krstnikom, ki so jo prodali za 10,4 milijona. Kupec tokratnega portreta še ni znan.


 

Umetnik z dramatično biografijo

Prodaja je priložnost za obnovo Botticellijeve kariere. Preden je v svojem času zaslovel, je odraščal kot Alessandro di Mariano Filipepi, po delavniških letih pri Filippu Lippiju in zatem Andreu del Verrocchiu  ter po zgodnjih naročilih pa se njegovo zrelo delo deli na dve poglavitni etapi. Na osrednjo pod Medičejci in na pozno v letih Girolama Savonarole, ki veljajo tudi za čas njegove krize. Botticelli je pod pokroviteljstvo Medičejcev vstopil kot dekorater na viteškem turnirju, ki ga je Giuliano de' Medici organiziral v čast Simonette Vespucci (1453–1476).


 

Slikar idealne lepote in gracioznosti

Ta se je pozneje na Botticellijevih slikah ohranila kot osrednji model (tudi na znamenitem Rojstvu Venere), kot pravi emblem harmoničnega ideala lepote in gracioznosti, ki ga je v tem času gojil neoplatonistično usmerjeni krog intelektualcev na medičejskem dvoru z Marsiliom Ficinom in Picom della Mirandolo na čelu. Po drugi strani pa se je Sandro za revolucionarne slikarske inovacije, ki so se vzporedno dogajale v Italiji, manj zanimal. Leta 1481 je v Rimu sodeloval pri skupinski poslikavi novozgrajene Sikstinske kapele, po vrnitvi pa je nadaljeval kariero pod Medičejci vse do leta 1494 in izgona družine.

Leto zatem je v mestu zavladala teokratska demokracija karizmatičnega pridigarja Savonarole, ki je v življenje vnesel fanatično pokoro in vse, kar si je kot dominikanec z opiranjem na Aristotela in Tomaža Akvinskega lahko izmislil, da bi zabrisal medičejske nazore. Podlegel mu je tudi Botticelli. A so uporni Firenčani Savonarolo leta 1498 obesili in sežgali, pri čemer je Botticelli doživel globoko religiozno krizo. Leta 1510 je umrl v revščini in tudi njegovo delo je precej utonilo v pozabo.