Dobitnika Prešernove nagrade sta Ema Kugler in Herman Gvardjančič

Petnajstčlanski upravni odbor Prešernovega sklada je odločil o dobitnikih letošnjih Prešernovih nagrad. Imena lavreatov je oznanil ob 11. uri na današnji tiskovni konferenci v Narodni galeriji, ki se je je udeležila tudi ministrica za kulturo Asta Vrečko. Dobitnika Prešernovih nagrad sta multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar prof. Herman Gvardjančič.

Nagrado Prešernovega sklada leta 2023 prejmejo naslednji ustvarjalci: pisatelj in novinar Dušan Jelinčič za roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, skladatelj gledališke in filmske glasbe Drago Ivanuša za projekte med letoma 2019 in 2022, pianist Alexander Gadjiev za solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov na domačih in tujih odrih v zadnjih treh letih, akademski slikar Nikolaj Beer za cikel razstav v letih 2021 in 2022: Vračanje h koreninam (Celje, 2021), razstava v galeriji Insula (Izola, 2022) in razstava Izbrana dela 1986–2021 (Kranj, 2022), filmski režiser in scenarist Matevž Luzar za film Orkester ter arhitekturni atelje Medprostor za dosežke v zadnjih treh letih (lesena hiša Hribljane, športna dvorana Šentvid, ureditev kompleksa Žičke kartuzije).

»Če gledamo z meteorološkega zornega kota, bi danes stežka rekli s psalmistom Naredil se je svetel dan in nas z veseljem je navdal.« Tako je včeraj začel nagovor v Narodni galeriji predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Jožef Muhovič.

O dobitnikih nagrad je odločal upravni odbor Prešernovega sklada na predlog šestih področnih komisij. Izbirali so med 109 vlogami, ki so prispele na javni poziv, in tremi predlogi članov komisij, je na včerajšnji razglasitvi nagrajencev v Narodni galeriji povedal Muhovič.

Nagrade bodo podelili na predvečer kulturnega praznika, 8. februarja 2023, na državni proslavi, ki jo bo režiral Matjaž Farič. Lavreata bosta multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič. Nagrade Prešernovega sklada bodo prejeli edini pisatelj med nagrajenci Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, akademski slikar Nikolaj Beer, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar ter arhitekturni atelje Medprostor. Leto 2023 bo trinajsto leto v zgodovini Prešernovih nagrad, ko med dobitniki velike nagrade ne bo pisatelja.

Multidisciplinarna umetnica Ema Kugler prejme nagrado za življenjsko delo. Krajša odlomka iz utemeljitve obeh komisij:

Strokovna komisija za uprizoritvene umetnosti: »Multidisciplinarna umetnica Ema Kugler v skoraj štiridesetih letih svojega delovanja ves čas išče nove poti izražanja, raziskuje različne medije, jih pretaplja in sestavlja v nove oblike umetniških sporočil. Osrednji motiv njenega ustvarjanja je velikokrat človek kot bitje, figura in objekt. Človek v vsem svojem razponu, od golega telesa v praznem in opuščenem prostoru ali pokrajini do večplastne, fizično preoblikovane podobe, obdane z materiali in barvo, postavljene v postindustrijske, skoraj nematerialne ali načrtno kreirane volumne. Okolje oblikovno in materialno prehaja v figure, protagonisti se s svojo navzočnostjo in likovno pojavnostjo vključujejo ali kljubujejo prostorom, ki jih obdajajo. (...) Ema Kugler pri svojem delu prevaja svoje notranje podobe in ne sledi trenutnim likovnim in umetniškim smernicam, praviloma jih prehiteva ter presega okvir časa in prostora, v katerem deluje. Izjemnost njenega umetniškega ustvarjanja so prepoznale žirije, strokovna javnost in publika na skoraj vseh celinah in jo nagradile z impresivnim naborom nagrad. V Sloveniji je prejela več nagrad Slovenskega filmskega festivala, nagrado zlata ptica (1994) in nagrado Prešernovega sklada (2008).«

Strokovna komisija za avdiovizualne umetnosti: »Ema Kugler je v slovenskem filmu ime izjeme. A ne toliko (...) zato, ker se njen opus celovečernih filmov – Phantom (2004), Le Grand macabre (2005), Za konec časa (2009), Odmevi časa (2013), Človek s senco (2019) – odlikuje z izrazito in izvirno avtorsko poetiko, ampak zato, ker kuglerjevski film ni narativen (...) temveč evokativen: deluje kot polje vznikanja podob ... V običajnem igranem ali pripovednem filmu spremljamo dogajanje v konkretnem času in prostoru, v filmih Eme Kugler pa sta tako čas kot prostor puščava. Toda puščava kot prav poseben, izviren svet, kjer se vsak začetek stika s svojim koncem, kjer so zametki življenja in človeka videti kot ostanki in kjer je edina perspektiva (...) 'slaba' neskončnost. Podobe v filmih Eme Kugler so rafinirano estetizirane, a naj so še tako fascinantne, so obenem tudi 'nelagodne'. Ker so tako prepredene z režami, bodisi tako konkrentimi, kot so odprte rane ali zemeljske razpoke in prepadi, ali tako abstraktnimi, kot so časovne in prostorske vrzeli ali vrzeli med heterogenimi podobami. Iz teh rež vznikuje tisto, kar je v kuglerjevskem filmu videti kot 'najslabše', če ne kar tragično: nenehno ponavljanje in reproduciranje figur oblasti, prisilnega in prosto-voljnega podrejanja ter prežemanja nagona življenja in nagona smrti. Če torej podobe v filmih Eme Kugler vznikujejo kot presenečenja in fascinacije, tedaj ne toliko zato, ker bi človeške reči (kot so vojne, religija, politika) 'mistificirale', marveč zato, ker jih v spektaklu defiguracije in degeneracije naredijo prav nelagodno (...) nazorne.«

Akademski slikar Herman Gvardjančič prejme nagrado za življenjsko delo. V utemeljitvi so zapisali:

»Herman Gvardjančič je že desetletja ena osrednjih figur slovenske likovne umetnosti. Od zaključka študija konec šestdesetih je redno in uspešno razstavljal v najuglednejših razstaviščih doma in v tujini in za svoje delo prejel številne nagrade in priznanja. Je najizrazitejši predstavnik ekspresionističnega kreativnega habitusa, prežetega s severnjaškim nadihom, ki ga Gvardjančič dopolnjuje s specifično osebno in lokalno izkušnjo, z mojstrskim obvladovanjem metierja in slikarsko strastjo, vse to pa v svojih delih zaokroži v dovršeno celoto. Gvardjančič se vpisuje v linijo izjemnih slikarjev krajinarjev, ki so tako značilni za naš prostor, le da ne izhaja iz liričnega, domačijskega odnosa do prostora, ampak v svoje delo vnaša na eni strani skrajno subjektivnost, na drugi pa izrazito osveščenost o perečih problemih sodobnega sveta (...). Družbena kritičnost njegovih del je le redko v ospredju. (...) Prav zato je sporočilnost njegovih del še toliko globlja in bolj prepričljiva.

V svojih delih Gvardjančič ustvarja temačno, tesnobno atmosfero, ki zaznamuje večino njegovih del. A v tem nikoli ne zaide v nihilistično odpovedovanje, v zanikanje sveta, ampak ohranja držo intenzivnega pritrjevanja življenju. Ohranja tisti temeljni vitalizem, ki je, kot bi rekel Nietzsche, bistvena kvaliteta umetnosti. Kljub prevladujočim težkim tonom njegova dela delujejo katarzično, osvobajajoče, navdihujoče, kar nedvomno kaže, da je ustvarjalcu uspelo preseči lastno subjektivnost in vstopiti v polje univerzalnih vrednot, ki presegajo čas in prostor. (...)

Njegov opus je konsistenten in obenem raznolik, z izrazito rdečo nitjo na eni in edinstvenimi presežki na drugi strani. Kot umetnik ni nikoli izgubil kondicije in intenzivnosti in nikoli ni zapadel v površno, prazno perpetuiranje lastne preteklosti, (...) ampak je kontinuirano postajal vse boljši. V zadnjem obdobju, v svojih zrelih ustvarjalnih letih, je presenetil z novo serijo del, v kateri je na izjemen način zaokrožil svoj opus, se vrnil k lastnim izvirom in hkrati odprl popolnoma nove prostore. Svežina, ustvarjalna energija in brezkompromisna slikarska kvaliteta so v risbah na velikem formatu prikazale ustvarjalca, ki se kljub jasno izraženi 'lokalnosti' zlahka postavlja ob bok vrhunskim dosežkom svetovne umetnosti. To je nedvoumno dokazal z nekaterimi odmevnimi razstavami v zadnjih letih, še posebej s svojo pregledno razstavo maja 2022 v ljubljanski galeriji Bažato (Risba 1953–2022), v kateri smo gledalci občudovali izbrane vrhunce njegove ustvarjalnosti.

Herman Gvardjančič je slikar, vrhunski umetnik, ki si nedvomno zasluži najvišje državno priznanje za svoj bogati opus.« (Odlomek iz obrazložitve Roberta Lozarja)

Upravni odbor, ki mu predseduje Jožef Muhovič, sestavljajo Bernarda Fink Inzko kot podpredsednica, Rok Andres, Lovrenc Blaž Arnič, Marko Cotič, Barbara Drnač, Igor Grdina, Katarina Klančnik Kocutar, Mateja Komel Snoj, Janko Kos, Ženja Leiler Kos, Jože Možina, Jurij Paljk, Robert Simonišek in Sonja Weiss.

Prešernovo nagrado podeljujejo ustvarjalki oziroma ustvarjalcu, ki je s svojimi vrhunskimi umetniškimi dosežki v okviru svojega življenjskega opusa trajno obogatil slovensko kulturno zakladnico. Nagrade Prešernovega sklada podeljujejo ustvarjalcem za vrhunske umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih pred podelitvijo nagrad in so prav tako obogatili slovensko kulturno zakladnico. Upravni odbor Prešernovega sklada vsako leto podeli največ dve Prešernovi nagradi in šest nagrad Prešernovega sklada.

Za leto 2022 sta Prešernovi nagradi na predvečer kulturnega praznika prejela klasični filolog in prevajalec Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent Mirko Cuderman. Nagrade Prešernovega sklada so prejeli pesnica in pisateljica Anja Štefan, igralka Jette Ostan Vejrup, skladatelj Damijan Močnik, sopranistka Andreja Zakonjšek Krt, slikar Dušan Kirbiš in režiserka Špela Čadež.

Upravni odbor, ki mu predseduje Jožef Muhovič, sestavljajo Bernarda Fink Inzko (podpredsednica), Rok Andres, Lovrenc Blaž Arnič, Marko Cotič, Barbara Drnač, Igor Grdina, Katarina Klančnik Kocutar, Mateja Komel Snoj, Janko Kos, Ženja Leiler Kos, Jože Možina, Jurij Paljk, Robert Simonišek in Sonja Weiss.

Prešernovo nagrado podelijo ustvarjalki oziroma ustvarjalcu, ki je z vrhunskimi umetniškimi dosežki v okviru svojega življenjskega opusa trajno obogatil slovensko kulturno zakladnico. Letos sta Prešernovi nagradi na predvečer kulturnega praznika prejela klasični filolog in prevajalec Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent Mirko Cuderman.

Iz utemeljitev nagrad Prešernovega sklada:

Dušan Jelinčič, novinar in pisatelj

Nagrado si je tržaški pisatelj prislužil z romanom Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca (Mladika, 2020), podnaslovljenim Kratki roman o uporu, peklu in vstajenju, sicer pa se podpisuje pod prozo, esejistiko, razprave ter literarne in gledališke kritike tako za slovenski kot italijanski tisk, radio in televizijo.

Strokovna komisija za književnost je v obrazložitvi zapisala, da se Jelinčič v romanu, posvečenem očetu, tigrovcu in povojnemu narodnemu delavcu ter publicistu Zorku Jelinčiču, »dotika vprašanja preživetja slovenskega človeka sredi skrajnega nasilja, ki ga je udejanjila fašistična genocidna politika. Navajanje izpričanih in preverjenih dejstev dopolnjuje opisovanje psihološkega stanja posameznika v situaciji nemoči, ko mora v sebi oblikovati odporno mentalno držo, s katero lahko ne le preživi, ampak tudi ohrani svoj prvinski humanistični etos, ostane duhovno neuklonljiv, neiztirjen in vrednostno osredinjen [...].« P. P.

Aleksander Gadžijev, pianist

Potem ko je oktobra lani osvojil drugo mesto na Chopinovem klavirskem tekmovanju v Varšavi in posebno nagrado za najboljšo izvedbo sonate, je Gadžijev v neki TV-oddaji dejal, da bo odslej le še koncertiral, morda poučeval. Koncerti po Sloveniji, ki so sledili, so bili razprodani, nato je odšel na svetovno turnejo. Po dveh mesecih in 50 koncertih v Avstraliji jo zdaj nadaljuje na ­Japonskem.

Ob razglasitvi nagrade Prešernovega sklada, ki jo bo prejel za solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov na domačih in tujih odrih v zadnjih treh letih, je dirigent in glasbeni pedagog Lovrenc Blaž Arnič poudaril, da ima Gadžijev bliskovito svetovno kariero. Z njim je naša kultura posegla na vse najpomembnejše odre svetovnih glasbenih prestolnic, je zapisala komisija. Njegovo umetniško moč je prepoznala v izpiljeni klavirski tehniki in izjemni interpretaciji – zlasti Chopina, kar je vrhunski umetniški dosežek v svetovnem smislu. N. Go.

Medprostor, arhitekturni atelje

Arhitekturni opus ateljeja Medprostor bo prejel nagrado za dosežke v preteklih treh letih, predvsem za realizirane projekte lesene hiše Hribljane, športne dvorane Šentvid ter ureditev kompleksa Žičke kartuzije (na fotografiji). Atelje Medprostor, v okviru katerega delujejo arhitekti Rok Žnidaršič, Jerneja Fischer Knap in Samo Mlakar s sodelavci, po besedah članov komisije za podelitev nagrad zaznamujejo odlični in raznoliki projekti, v okviru katerih avtorji kažejo izjemno spoštljiv odnos do prostora in novih intervencij.

V svojih delih atelje izraža odličnost na različnih arhitekturnih ravneh, saj načrtujejo tako enodružinske hiše in izobraževalne ustanove kot javne stavbe, oblikujejo javni prostor. Vsi trije izstopajoči projekti zadnjih treh let so, kljub raznolikim kontekstualnim pogojem, tipu naročnika ter višini sredstev, izvedeni z največjo mero odličnosti. Avtorji jasno kažejo svoj poglobljen analitični pristop ter s premišljenimi rešitvami oblikovan arhitekturni nagovor, s poudarkom na afiniteti in izčiščenosti detajla. P. R.

Nikolaj Beer, akademski slikar

Nagrado bo prejel za cikel razstav ­Vračanje h koreninam (Celje, 2021), razstavo v galeriji Insula (Izola, 2022) in razstavo Izbrana dela 1986–2021 (Kranj, 2022). Akademik Milček Komelj je zapisal, da se umetnik že več kot štiri desetletja uvršča med najizrazitejše osebnosti slovenskega sodobnega slikarstva. Njegova ustvarjalnost se je pojavila kot izraz na novo obujenega geniusa loci panonske zemlje, vendar je z docela avtentično izraznostjo daleč presegla lokalno raven, se uvrstila v vrh sodobne slovenske ustvarjalnosti in postala poseben, celo brezčasen pojem prodorne ustvarjalne moči in nesporne slikarske kvalitete. Akademsko izvrstno izšolani slikar je zavezan rodni gorički pokrajini, kjer je dolgo živel in v otroštvu pomagal pri delu na domači njivi. Prav tamkajšnja njiva je njegov osrednji krajinski motiv, ki zaznamuje podobo neskončnega sveta. I. B.

Matevž Luzar, režiser in scenarist

Nagrado bo prejel za film Orkester. Filmski orkester je sestavil iz petih vinjet posameznikov, katerih usode je mojstrsko prepletel v črno-belo izčiščeno zgodbo o gostovanju zasavskega pihalnega orkestra v pobratenem avstrijskem mestu. Pri tem mu je uspelo v zgodbi, umeščeni v lokalna prostor in čas, razgrniti univerzalna čustva, ki povežejo gledalce z različnih koncev sveta, od koder prihajajo nagrade za film. Ustvaril je žive in prepričljive like ter zabrisal mejo med igro profesionalnih igralcev in naturščikov, kar je rezultat režiserjevega uspešnega uglaševanja številnega igralskega orkestra, je zapisala komisija za avdiovizualne umetnosti in pohvalila njegovo režijsko suverenost, dramaturško in estetsko izbrušenost, grenko-sladko duhovitost ter dosledno empatičnost v filmu, ki je svojevrstna oda malemu človeku. Ti. L.

Drago Ivanuša, skladatelj

V bogati ustvarjalni karieri se je podpisal pod približno 130 gledaliških uprizoritev in plesnih predstav ter 23 filmov. Napisal je tudi več kompozicij za orkestre in komorne skupine. V uprizoritveni umet­nosti je pustil največji pečat, čeprav se neredko spogleduje s poezijo. Sodeloval je s številnimi uveljavljenimi režiserji doma in po svetu.

»Njegove kreacije [...] prepoznavamo kot nepredvidljiva, pogumna dela z značilnim avtorskim podpisom, ki so poleg tega v popolni harmoniji z drugimi elementi predstave. Za to vrsto senzibilnosti ne zadostuje le 'dober posluh' niti vrhunsko znanje in odprtost za divergentne glasbene stile, temveč predvsem sposobnost, da se uprizoritveno delo misli v svoji celovitosti. Drago Ivanuša je, skratka, neulovljivo mnogoplasten ustvarjalec […]. Horizontala njegove umetnosti gre vedno istočasno globoko po vertikali [...],« so zapisali v obrazložitvi. Nagrado bo prejel za projekte med letoma 2019 in 2022. A. P.