Vizionarski realist

Neutrudni vizionar, upravljavec iluzij, genialec, samooklicani lažnivec, krotilec sanj, čarovnik, mojster, do žensk neubranljivo očarljiv, do moških strog in nepopustljiv, strahospoštovan, neulovljiv, neponovljiv. Človek – institucija. Federico Fellini. Kustosi potujoče razstave ga iščejo v njegovih filmih, zapisih, citatih, risbah, intervjujih, skratka v vsem, kar je ustvaril.



V Fellinijevem letu, ko zaznamujemo stoto obletnico njegovega rojstva, 20. januarja 1920, po svetu potekajo dogodki, retrospektive in razstave velikemu režiserju v čast. Tudi pri nas smo imeli velike načrte.

V Kinoteki, tudi med Liffom, če bi vse potekalo normalno, bi s filmskih kopij zavrteli obsežno retrospektivo vseh dvajsetih režiserjevih celovečernih filmov, tri omnibuse s Fellinijevimi epizodami in štiri dokumentarce o Felliniju, ki jih je posnel nemško-ameriški avtor Gideon Bachmann. To kinotečno poslastico, ki je nastala v sodelovanju z rimsko nacionalno kinoteko, je ustavila epidemija, zaradi katere so zaprli kinematografe. Ko se bodo spet odprli, bodo v Kinoteki z njo pričakali gledalce.



Del načrtovanega slavja so vendarle uresničili konec oktobra. Iz Moskve, prek Sankt Peterburga, Vilne in Tirane, je pripotovala k nam razstava, ki sta jo omogočila italijansko veleposlaništvo in Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji s podporo programa Vivere ALL'Italiana Italijanskega ministrstva za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje. Zasnovali so jo kustosa Vincenzo Mollica in Alessandro Nicosia ter Fellinijeva nečakinja Francesca Fabbri Fellini. Nekaj besed o svoji teti Giulietti Masina je za katalog prispevala tudi Simonetta Tavanti.



Nove kinotečne razstavne prostore, ki obsegajo 180 kvadratnih metrov oziroma pet sob, je konec oktobra naselil Fellinijev duh, ki veje s fotografij, plakatov, skic, pisem, osebnih predmetov, kostumov, rekvizitov, v sliki in besedi. Razstavo, posvečeno filmskemu magu, so že po prvem dnevu morali zapreti, zdaj pa je spet na ogled.


 

Sprehod po filmskem življenju

Kustos Vincenzo Mollica obiskovalcu, ki se poda na pot iskanja Fellinija, ponudi za popotnico tale stavek: »Edini pravi realist je vizionar.« Tako ga, obiskovalca, razstavni eksponati in zapisi vodijo od umetnikovega otroštva v rojstnem Riminiju, kjer je kot deček umirjene narave rad risal, se igral z miniaturnim gledališčem in lutkami ter navdušil nad stripi.

Kot mladenič je v Firencah pisal kratke zgodbe, članke in risal karikature ter risbe za tamkajšnje tednike. Potem je študij prava obesil na klin ter se zabaval s pisanjem skečev, kratkih komičnih prizorov ter pesmic za radio in gledališče, dokler mu ni prekrižal poti kolega Roberto Rossellini, ki ga je angažiral v svetu filma. Z njim je Fellini sodeloval pri snemanjih in mu pomagal pisati scenarije za Rim, odprto mesto in Paiso.

Približno takrat je doživel še eno usodno srečanje, z igralko, muzo in ljubeznijo svojega življenja Giulietto Masina. Obiskovalci razstave ga slišijo reči: »Giulietta je od nekdaj živela v meni.« In po dolgih letih zakona še: »Občutek imam, da sem z njo poročen od rojstva.« Ta ljubezenska zgodba ima posebno mesto na razstavi, na kateri so v vitrini tudi Fellinijeva pisma, ki jih je pred operacijo iz bolnišnice pisal ženi leta 1993.

Sprehod ob filmskih plakatih ponuja podrobne zgodbe in anekdote, od prvega filma Beli šejk (1952), ki ga je pri 31 letih samostojno režiral in ga je zaznamovalo tudi prvo sodelovanje s skladateljem Ninom Roto, čigar glasba je ključno zaznamovala ves Fellinijev opus. Pa navdušenje kritikov in občinstva nad filmom Postopači (1953), za katerega je v Benetkah prejel srebrnega leva.



Med pripravami na Cesto (1954) je nepopustljivo vztrajal, da glavni vlogi dobita njegova žena Giulietta Masina in Anthony Quinn. Odločitev je bila prava, saj mu je prav Cesta prinesla prvega oskarja za najboljši tujejezični film. Medtem ko je užival svetovno slavo, se je zasebno boril z depresijo ter se poglabljal v psihoanalizo, kar je pozneje opazno vplivalo na njegovo življenje in ustvarjanje.

Z ženo Giulietto je spet sodeloval pri filmu Cabirijine noči (1957), Pasolini mu je pomagal pri dialogih. Za to ganljivo zgodbo o mili prostitutki je dobil drugega oskarja. Med pripravami na snemanje Sladkega življenja (1960), kot izvemo iz enega od treh krajših videoutrinkov na razstavi, je iskal igralca s povsem navadnim obrazom – našel ga v Marcellu Mastroianniju, ki je postal njegov alter ego (čeprav je Fellini vztrajno trdil, da ni tako).

Da bi raziskal tudi svoj id, je po nasvetu jungovskega psihoanalitika začel zapisovati in risati svoje sanje. »Ko sem bil star šest ali sedem let, sem bil prepričan, da obstajata dve življenji, eno z odprtimi in drugo z zaprtimi očmi,« je priznal v nekem intervjuju. Sanje je dvajset let lovil v velike zvezke, vezane v usnje ali ovite v okrasni papir, na debele bele risalne liste, porisane in popisane s tušem in flomastri. Eden je razstavljen tudi v Kinoteki. Pozneje so risbe izdali v znameniti knjigi Knjiga sanj.

Starost, nespečnost in sedativi so mu pregnali sanje. »Kljub tabletam in ne tako živahnemu sanjanju kot pri tridesetih ali štiridesetih letih imam na koncu ali začetku snemanja filma sanje, ki včasih na svoj zagonetni način napovejo, kakšen bo film in kako bo sprejet,« se je Fellini zaupal biografom.

Anekdote in prizore iz njegovih filmov še bolj otipljivo prikličejo razstavljeni filmski rekviziti in kostumi; skromna oprava varietejske plesalke (bikini in čeveljci) iz filma Mesto žensk, pa maske kitajskih statistov iz Fellinijevega Casanove ter oblačilo iz prizora revije cerkvene mode v filmu Rim z oskarjem nagrajenega kostumografa Danila Donatija, ki je ustvaril tudi haljo, ki jo je v filmu Fellinijev Casanova nosil Donald Sutherland. Tudi ta je na ogled v kinotečni galeriji.

Potovanje se nadaljuje s filmom Osem in pol (1963), ko je Fellini dobil tretjega oskarja. Z Amarcordom (1973) četrtega, petega za življenjsko delo pa je leta 1993 prejel iz rok Sophie Loren in Marcella Mastroiannija. Med bivanjem v Grand Hotelu v Riminiju ga je 3. avgusta pri 73 letih zadela možganska kap. Umrl je 31. oktobra 1993 na polikliniki v Rimu, obiskovalca razstave kronologija polnega življenja popelje do konca … in naprej.

 

Gibljive in statične slike

Po Glasu Lune (1990) Fellini ni režiral nobenega filma več. V javnih izjavah je krivdo za to praznino pripisal sebi, svoji lenobi, pomanjkanju volje, v resnici pa mu kljub trudu in pogajanjem s producenti ni uspelo pridobiti sredstev, razen za televizijsko oddajo Igralec (L'attore): Italija je v krizi pustila nedejavnega svojega največjega režiserja, izvemo na razstavi. Fellini se ni prepustil malodušju in je našel izviren način za nadaljevanje filmskega ustvarjanja – združil je svoji dve ljubezni, film in strip, ter soustvaril hibridna projekta Potovanje G. Mastorne in Potovanje v Tulum.

Ves čas je tudi risal in skiciral prizore, ki jih je gledal ali si jih le zamišljal. »Zakaj rišem like svojih filmov? Zakaj si delam grafične beležke obrazov, nosov, brkov, kravat, torbic, načina prekrižanja nog ljudi, ki me obiščejo v pisarni? Morda sem že povedal, da tako pogledam filmu v obraz, da bi videl, kakšne sorte je,« je nekoč povedal. Na razstavi so na ogled risbe, karikature njegovih likov, prsate, ritaste fatalke, osnutki plakatov, skicirani prizori s snemanja, hudomušne risbice za nečakinjo.

Posebno mesto zavzema erotična risba, s katero si je krajšal zadnja leta življenja. Serija, poimenovana Erotomahija oziroma Ljubezenski boj, s fellinijevske ironične perspektive predstavlja arhetipski boj med Moškim in Žensko. Zaradi teh podob so v Moskvi ogled razstave odsvetovali nepolnoletnim osebam.
 

Spomini na genija

»Glavni namen te razstave ni le poklon veliki osebnosti italijanske kulture – vključuje se v tok misli in delovanja, ki je v zadnjih letih na novo opredelil pojem spomina in njegov pomen obogatil z globoko etično noto,« je k razstavi pripisal kustos Alessandro Nicosia. Tako se velikega mojstra v polurnem videokolažu izjav spominjajo njegovi požrtvovalni sodelavci, »povprečneži, ki jim je pomagal, da so tudi oni postali mojstri«, z zasanjanimi očmi o njem govorijo njegove čutne igralske muze, kot sta Monica Vitti in Anita Ekberg, ki ju je vkoval v večnost.

Ženske je vedno zasipal z ljubeznivostmi in občudovanjem, moškim je pokazal tudi svojo dionizično plat. Mnogi se, ko beseda nanese na Fellinija, ne morejo izogniti primerjavi z velikimi renesančnimi in baročnimi umetniki. »Počutim se kot pomočniček, ki je gledal Michelangela med poslikavo Sikstinske kapele,« je izjavil Charles Schulz, avtor Snoopyja.

Priznani italijanski novinar Enzo Biagi pa ga je preprosto opisal kot človeka, ki je poskušal pripovedovati o sebi v času, ko so vsi pripovedovali o drugih. Sam je najbrž povedal vse z zadnjim stavkom svojega poslednjega filma Glas Lune: »Če bi bili vsi malce tiho, bi morda lahko kaj razumeli.«