Turisti v togah

Današnjemu človeku se morda zdi tuje, da bi o Grkih in Rimljanih razmišljal kot o turistih, ki potujejo v eksotične kraje, si s turističnim vodnikom ogledujejo znamenitosti, po dnevu, polnem doživetij, prespijo v hotelu in si na koncu dopusta nabavijo še kakšen spominek za domov. Pa vendar je tudi v antiki obstajal turizem, nekoliko primerljiv z današnjim.

Posredni dokaz za antični turizem je med drugim delo enega prvih potopiscev, ki nosi naslov Vodnik po Grčiji (Heládos periégesis). To je najstarejši ohranjeni in najbolj podroben turistični vodnik iz antike, ki je postavil temelje za potopisno literaturo, kot jo poznamo danes. Njegov avtor je bil Pavzanij, ki se je v 2. stoletju rodil v bogati grški družini v Lidiji v Mali Aziji (danes Turčija). Ker je bil izobražen in premožen, si je lahko privoščil potovanja po mestih Male Azije, Grčije, Egipta, Makedonije, prišel pa je celo v predele Italije. Svoje doživetje Grčije je popisal v dragocenem vodniku, ki je nastajal dvajset ali več let.

Delo je razdeljeno na deset delov oziroma knjig, v vsaki pa Pavzanij popisuje določen del antične Grčije. Čeprav ga zanimajo tako kulturne kot naravne znamenitosti, daje največji poudarek opisom arhitekturnih, religioznih in umetniških spomenikov. Nekateri izmed njih so danes povsem izgubljeni ali so se ohranili zgolj v fragmentih, zato je Pavzanij eden najpomembnejših virov za njihovo rekonstrukcijo.

Na olimpijske igre

In katere so bile najbolj oblegane turistične točke v antični Grčiji? Omenimo le dve. Namenimo se najprej v Olimpijo, prizorišče antičnih olimpijskih iger na zahodnem delu Peloponeza. Arheološki ostanki pričajo, da je tu stal Zevsov tempelj, v njegovi notranjosti pa je stal danes neohranjeni kip Zevsa, vrhovnega boga in vladarja nad nebom, zaščitnika pravice in zakonov. Kip je nastajal kar osem let in je zaradi svojega sijaja nemudoma obveljal za eno od čudes sveta. Tempelj je bil v 5. stoletju uničen, kip so odnesli v Konstantinopel, tam pa je bil najverjetneje uničen v požaru. Ohranila se ni niti ena verodostojna kopija v marmorju ali bronu.

Vendar so arheologi v Olimpiji odkrili delavnico slavnega atenskega kiparja Fidije iz 5. stoletja pred našim štetjem, v njej pa glinene modele za odlitke v podobni velikosti, ki so v pomoč pri rekonstrukciji. Na podlagi najdbe so sklepali tudi, da so posamezne dele kipa oblikovali v delavnici, nato pa jih v svetišču sestavili v celoto.

Poglejmo, kaj je o kipu zapisal Pavzanij. »Bog sedi na prestolu, narejen je iz zlata in slonove kosti. Na glavi ima venec, ki upodablja oljčne brste. V desnici nosi boginjo Nike iz slonove kosti, ki je prav tako zlata, s trakom in vencem na glavi. V levici ima z vsemi mogočimi kovinami okrašeno žezlo, ptica, ki sedi na žezlu, pa je orel. Iz zlata so tudi obuvala boga in prav tako plašč; na plašču so upodobljene živali in izmed rož zlasti lilije. Prestol je pisano okrašen z zlatom in kamni pa tudi z ebenovino in slonovo kostjo. Na njem so izrisane živalske podobe in izklesani kipi. Zraven so še štiri boginje Nike, ob vsaki nogi prestola ena, ki dajejo vtis, da plešejo, še dve pa sedita ob vsaki nogi.« (5.10.3 in 5.11.1, prev. Jerneja Kavčič)

Oljčni venec in lilije

Upodobitev Zevsa kot vladarja in zmagovalca je precej tipična in ustreza kontekstu Olimpije kot prizorišča iger. Oljčni venec so Grki podarjali zmagovalcem na športnih ali glasbenih tekmovanjih, z njim so venčali tudi zmagovite vojskovodje in kralje. Omenjena boginja Nike, navadno upodobljena kot krilata ženska v zmagoviti gesti z lovorjevim vencem ali palmovo vejico, je personifikacija zmage in pogosta Zevsova spremljevalka. Od okrasja so posebej izpostavljene tudi lilije, ki so v antiki veljale za simbol čistosti, nastale pa naj bi iz mleka Here, Zevsove žene.

Kip, visok skorajda 13 metrov, je imel leseno jedro, udi so bili izdelani iz slonovine, njegova brada, obleka in vladarska palica pa so bile prevlečene z zlatimi listi. Drugo bogato okrasje je bilo oblikovano iz srebra, bakra, stekla (okrasne lilije na plašču), ebenovine, emajla, bilo je pobarvano in okrašeno z dragulji. Pri drugih tipičnih upodobitvah Zevsa lahko opazimo, da je najpogosteje upodobljen kot starejši moški z brado – znamenjem modrosti – ki sedi na prestolu, v rokah pa drži žezlo in strelo, znamenji moči. Pogosto je ob njem orel, v katerega se je večkrat spremenil. Na podlagi Pavzanijevega opisa in drugih upodobitev si tako lahko dokaj dobro predstavljamo, kakšen je bil izvirni kip.

Ustavimo se še v antičnem Epidavru, mestecu na vzhodu Peloponeza ob Egejski obali, ki je v antiki slovelo po zdravilišču, svetišču in gledališču. Arheologi so tukaj izkopali tempelj, posvečen bogu zdravilstva Asklepiju, kip v njem pa se tudi to pot ni ohranil. Pavzanij poroča naslednje: »Kip Asklepija je po velikosti za polovico manjši od olimpijskega Zevsa v Atenah, narejen je iz slonovine in zlata, napis pa sporoča, da je delo Trazimeda s Parosa, Arignotovega sina. Asklepij sedi na prestolu in drži palico, drugo roko pa ima nad kačjo glavo; izdelana je tudi podoba psa, ki leži poleg njega.« (Pavzanij 2.27.3) (prev. Polonca Zupančič)




 

Pomembnost turističnega vodnika

Ta dragocena umetnina iz slonovine in zlata je segala v višino dobrih šest metrov. Iz opisa lahko vidimo, da je bil v Epidavru Asklepij upodobljen sede, medtem ko drugje večkrat naletimo na stoječo pozo moškega, ki se naslanja na palico – znamenje avtoritete in dostojanstva oziroma pripomoček prerokovalcev in popotnikov. Palico ovija kača, ki je bila tesno povezana z medicino, saj je utelešala modrost, življenje, smrt, zaradi levitve pa tudi stalno obnavljanje in obujanje nazaj v življenje. Tukaj ima Asklepij palico v eni roki, drugo drži nad kačo, poleg njega pa je tudi pes, podoba zvestobe in varovanja na poti. V Asklepijevem primeru je bil povezan z njegovim mitološkim ozadjem, saj naj bi ga prav pes obranil pred smrtjo v otroštvu. Običajno so Asklepija upodabljali kot bradatega moškega zrelih let, ki je oblečen v ogrinjalo do gležnjev, vrženo čez levo ramo, pogosto je bosonog ali v sandalih. Znova je mogoče s pomočjo teh podatkov izdelati približno rekonstrukcijo kipa.

Omenjena sta zgolj dva izmed številnih primerov umetnin, ki se do danes niso ohranile ali jih poznamo le prek kasnejših kopij. Znamenit je na primer Atenin kip v Partenonu ali pa slikarska upodobitev bitke pri Maratonu, ki je krasila atensko stoo, dalje Lizipovi bronasti kipi olimpijskih zmagovalcev v Olimpiji in še mnogi drugi primerki. Ob vsem tem se lahko le strinjamo z znamenitim antropologom sirom Jamesom Frazerjem, ki je o Pavzanijevem delu izjavil, »da bi bile brez njega ruševine Grčije večinoma le labirint brez izhoda, uganka brez gesla«.