Bronja Žakelj Foto Jože Suhadolnik
»To je šele začetek,« je napovedal v javnosti dobro znan član aktiva delavk in delavcev v kulturi, ki je govoril v imenu vseh in želel ostati neimenovan. »Danes se je
zbrala kritična masa ljudi, ki ima ignoriranja dovolj. Akcije bomo nadaljevali in stopnjevali. Splošni kolesarski protesti so različne narave in niso mesto za posamezna sporočila. Zato smo organizirali akcijo, s katero naslavljamo ministrstvo za kulturo in njegovo (ne)delovanje v kriznem času.«
Neuradni aktiv povezuje kulturnike, umetnike in ustvarjalce iz akademske ter alternativne sfere, tiste, ki pripadajo institucionalni in ljubiteljski kulturi, delujoče v zavodih, stanovskih društvih, nevladnih organizacijah in neformalnih skupinah. Po nekaj posameznih umetniških akcijah, ki so v času zaostrovanja vladnih ukrepov opozarjale predvsem na pravico do dostopa do javnega prostora, so tokrat kulturniki prvič nastopili skupinsko. Skupinsko (pa tudi posamezno po področjih) so v času samoizolacije tudi naslavljali številna pisma in pozive na ministrstvo za kulturo, ki je, kot pravijo, ostalo neodzivno, ali pa so bili njegovi odgovori vzvišeni. Zato so se odločili za naslednji korak, da nase in na svoje zahteve opozorijo z akcijo.
Opremljeni z listi in lepilnim trakom so z Muzejske ploščadi krenili do ministrstva za kulturo na Maistrovi in, do koder so lahko segli, stekleno pročelje zgradbe prelepili s pozivi, ki so sicer naleteli na gluha ušesa ministra.
Ne zaostanimo, ostanimo v družbi najboljših, je pisalo na enem od dopisov, ki je opozarjal na to, da pri reševanju krize na področju kulture Slovenija zaostaja za ukrepi, ki so jih že sprejele številne evropske države. »V Sloveniji pa smo v kulturi sprejeli najnujnejše in kratkoročne socialne ukrepe. S tem so najbolj prezrti in ogroženi najšibkejši in najvitalnejši deli kulture, ki jo ustvarjajo predvsem pogodbeni, prekarni in samozaposleni delavci,« opozarjajo v aktivu.
Da bi se izognili družbenemu propadu
Petja Grafenauer, članica aktiva, ki sodeluje v mednarodni raziskavi ukrepov, sprejetih na področju kulture v petih državah (Švici, Nizozemski, Češki, Portugalski in Sloveniji), ugotavlja, da je Slovenija že v primerjavi s Češko povsem drugačen svet. »Na Češkem, kjer so vlaganja v kulturo sicer primerljiva z našimi, so odločevalci sprejeli veliko ukrepov, ne le finančnih, ampak tudi specifičnih kulturno organizacijskih, zaradi katerih se kulturniki počutijo precej varnejše. Naše ministrstvo pa je sprejelo le ukrepe 'v izogib družbenemu propadu' (tako imenovani
avoiding social ruin), ni pa sprejelo ukrepov, ki bi vključevali premislek o pomenu kulture za slovenski prostor in o njeni ohranitvi ter skrbi v prihodnjih mesecih in letih.«
Za slabo stanje v kulturi ni kriv samo covid-19, ampak tudi leta zanemarjanja tega sektorja, so prepričani. Opozorili so tudi na dejstvo, da Slovenija zamuja pri strateških investicijah v kulturni sektor, proračun ministrstva za kulturo pa še vedno ni presegel 200 milijonov evrov, od leta 2009, ko je zaradi zategovanja pasu med finančno krizo izgubil več kot večina drugih ministrstev. Zato jih skrbijo napovedi o še zmanjšanem vlaganju v kulturo v prihodnje.
Molk za zidom
Na eni strani molk, na drugi skrb vzbujajoče kadrovske menjave v pomembnih kulturnih institucijah, politično motivirane redukcije sektorja, diskriminatorni in žaljivi govor na družbenih medijih in forumih, opozarjajo v aktivu. »Ministrstvo za kulturo je edino ministrstvo, ki je od 13. marca ostalo zaprto, in to za vse, s katerimi bi moralo biti v dialogu in zanje skrbeti,« je opozoril udeleženec protesta. »Ne gre le za vprašanja in pozive, ministrstvu smo v tem času podali tudi predloge, kako rešiti kulturo, ki je bila prva ukinjena in se bo, vsaj kar zadeva živo občinstvo, odprla zadnja. Ministrstvo je zgradilo zid in komunicira le s peščico, ki hodi na pogovore skozi zadnja vrata in lobira za partikularne interese,« je v imenu aktiva kulturnikov povedal član, ki je želel ostati anonimen.
In kaj pričakujejo od ministra, se je glasilo novinarsko vprašanje na shodu. »Nič,« se je odzval nagovorjeni aktivist. »Če se bo minister sploh odzval, bo to najbrž ciničen komentar, zato je morda bolj smiselno aktivnosti usmeriti drugam in se z ministrstvom sploh ne ukvarjati več,« je odgovoril v premislek. A kot je bilo napovedano, se namerava akcij za kulturo tudi v prihodnje udeleževati, saj »protesti na različnih lokacijah in ob različnih dnevih v tednu dajejo demonstracijam tisto žlahtnost«.
Tadej Golob Foto Voranc Vogel
Tadej Golob, pisatelj
Prepričan sem, da ta vlada ne bo naredila nič za to, da bi pomagala kulturi, kot bo nekaterim drugim gospodarskim panogam, ki so se v epidemiji znašle v težavah. Najprej zato, ker je ne dojema kot del gospodarstva, ki zaposluje ter z davki in prispevki polni proračun, in drugič, ker jo v svojem ozkem gledanju na svet dojema kot sovražnico. Kakšen je ta svet, lahko vidimo po tvitih, ki jih pošiljajo med nas – neumni so, žaljivi in primitivni. Zato tako kot mnogi v tej državi, delam naprej, kolesarim in čakam, da mine.
Miha Kovač Foto Leon Vidic
Miha Kovač, založnik, profesor
Ker bodo v prihodnjih mesecih ostali brez dohodka številni samostojni kulturni delavci in samostojni podjetniki, ki delajo v kulturi, bi bilo prav, da jim vlada pomaga, dokler se kulturno življenje v celoti ne vrne v normalne tirnice. To se mi zdi še pomembneje zato, ker postaja prekarnost prevladujoč način zaposlitve v dobršnem delu kulturnih dejavnosti. Prav tako se mi zdi sedanji čas primeren za razvoj novih kulturnih vsebin, a za take in podobne ukrepe bi potrebovali prožno in aktivno ministrstvo za kulturo in bolj utečen način sodelovanja med javnim in zasebnim na področju kulture. Predvsem pa ministra, ki bi se znal jasno in glasno postaviti za svoj sektor, tudi takrat, kadar taki ali drugačni demagogi razglašajo kulturo za nebodigatreba in obujajo mračno retoriko o izrojeni umetnosti iz tridesetih let minulega stoletja.
Marko Kravos Foto Mavric Pivk
Marko Kravos, pisatelj, predsednik vseslovenske bralne značke
Zelo se bojim za preživetje posameznikov, ki na Slovenskem omogočajo bogato umetniško življenje. Vsaj do zdaj so. Po cezuri in prevratu ob epidemiji bi se morali še bolj zavedati potrebe po močni kohezivni in reprezentativni vlogi ustvarjalne kulture. Predvsem je zdaj priložnost, da oživimo policentrično razporeditev profesionalnih kulturnih zavodov, ki skrbijo za javno dobro. Vrnitev tržaškega Narodnega doma julija letos je priložnost za novo veliko investicijo, da tako stopimo v širši evropski prostor s podjetnostjo in vrhunskimi dosežki, ki jih premoremo. In bodo nov veter v jadra, a le če bo posadka, ki bo zasnovala plovbo, dovolj uglašena in svetovljanska! Seveda je to odvisno od dalekovidnosti našega političnega »razreda«!
Mitja Šuštar Foto Matej Leskovšek
Mitja Šuštar, predsednik sindikata Glosa
Žolčni nastop Aktiva je upravičen, ker že dolgo opozarjamo, kaj vse bi bilo treba storiti, še posebno pa, kako pomagati ustvarjalcem – posebno prekarno in drugim nestandardno zaposlenim v kulturi – v teh zategnjenih časih koronavirusa. Strinjamo se z njimi, da je treba zdaj kulturnemu sektorju služiti še bolj odkrito in nesebično, po našem prepričanju ne samo ministrstvo za kulturo, ampak celotna izvršilnoupravna oblast z zakonodajnim telesom vred. Nujno je treba sprejeti ukrepe, ki bodo kulturi pomagali tu in zdaj ter ji omogočili uspešno življenje tudi vnaprej. Kakorkoli, različni aktivi in druge združbe, ki se borijo »za več in boljše namesto za manj in slabše« – kakršno je geslo našega sindikata –, vključno s petkovimi rojenji, tudi popestrijo in obogatijo našo kulturo in naš (ne)kulturni vsakdan.
Sebastian Cavazza Foto Jože Suhadolnik
Sebastian Cavazza, igralec
Menim, da bi vlada lahko sledila dobrim praksam iz tujine in kreativno industrijo izdatno finančno podprla. Namigi, da bi se v kulturo lahko dodatno zarezalo po rebalansu proračuna, se mi zdijo strašljivi. Če se to zgodi na avdiovizualnem in filmskem področju, obstaja velika verjetnost, da si sektor ne bo več opomogel. Vsekakor so vavčerji in vrednotnice za kulturo ena od rešitev, vprašanje pa je, kaj se bo v prihodnje dogajalo z obiskom gledališč, kinodvoran, galerij in koncertov.
Barbara Jaki Foto Jože Suhadolnik
Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije
V poletnih mesecih je bilo kar 80 odstotkov naših obiskovalcev iz drugih držav. Letos pričakujemo več domačih gostov, zato usklajujemo zadnje podrobnosti poletnih programov. Teh bo več, raznovrstnejši bodo in namenjeni različnim ciljnim skupinam, predvsem družinam. Tudi letos bomo organizirali počitniške delavnice za najmlajše na začetku in koncu počitnic. Zavedamo se resnosti gospodarskih razmer, vendar upamo, da nas finančne izgube zaradi tednov epidemije ne bodo preveč prizadele. Žal smo morali nekatere programe opustiti, po drugi strani pa smo se v času brez obiskovalcev usmerili v raziskovanje, interno muzejsko delo in interpretacije umetnosti v digitalnih medijih. Jeseni pričakujemo dober obisk razstave velikih evropskih mojstrov iz zbirke cesarja Rudolfa II., ki bo k nam prišla iz Prage.
Vlado Žabot Foto Jože Suhadolnik
Vlado Žabot, pisatelj
Termina slovenstvo in slovenska kultura se odločilno prekrivata. Slovenstvo je torej predvsem slovenska kultura. Če kultura ni ustvarjalna, je slovenstvo skrčeno na zgolj ohranitveni refleks. Nastalo praznino prevzemajo nezadovoljstvo, zabavljaštva in netenje sovražnosti. Skratka, razsulo. Slabitev kulturne živosti že od nekdaj odpira vrata kolonizaciji in kolaboraciji. Politika, ki hoče marginalizirati kulturno ustvarjalnost, se mora spopasti z dejstvom, da je usmerjena zoper slovenstvo. Zaradi pomanjkanja korektne politike je slovenstvo navzven in navznoter prizadeto. Hkrati je očitno, da potrebujemo kulturni model z apolitičnim konsenzom. Ne nov program. Ampak trajnostni razvojni kulturni model. A, kot kaže, imamo spet ministra, ki za to nima politične volje – ali morda poguma. Žal kulturi in slovenstvu ne kaže dobro.
Zdenko Huzjan. Foto Blaž Samec
Zdenko Huzjan, slikar
Ob političnem zasuku v desno, se v naši družbi sprejemajo napačna, ideološko konzervativna ravnanja, ki slabijo naš demokratični ustroj in s tem naše ustvarjalno naravnano življenje oziroma svobodo osebnega izražanja. Zato podpiram vse izrazitejšo zahtevo po spremembi stanja in ravnanja v kulturi in iskreno podpiram vsako obliko svobodnega odločanja, ki je pogoj za ustvarjalno dejanje.
Klavdij Tutta. Foto Mirko Kunsic
Klavdij Tutta, slikar
Kulturna politika na področju vizualnih umetnosti ne zmore kvalitetnega premika že vse od osamosvojitve Slovenije, večkrat me spominja na Andersenovo zgodbico Cesarjeva nova oblačila.
Gabrijela Babnik. Foto Mavric Pivk
Gabriela Babnik, pisateljica
Trenutno si seveda lahko želimo ad hoc rešitev, toda pomembno je gledati sistemsko in dolgoročno. Govorim seveda lahko samo za področje, ki zadeva avtorje. Reči, da pričakujem visoke, profesionalne standarde, pomeni, da zavračam obravnavo v smislu socialnega korektiva. In če govorim o socialnem korektivu, potem hitro postaja jasno, da se področje po eni strani birokratizira, po drugi pa se denar prši na različne projekte. Seveda pa je tu ključno tudi razumevanje, da sta dostopnost umetniške produkcije in ustvarjanje le-te dve popolnoma različni zadevi. Skratka, slovenska kultura bi potrebovala temeljito reformo, kar pa kliče po pogumnih posameznikih, ki ne obdelujejo le lastnega, parcialnega vrtička, pač pa imajo pogum, vizijo, oboje pa zahteva tudi historični spomin ... treba bo ujeti gravitacijsko središče med mainstream kulturo in tem, kar je javna dobrina.
Adrijan Praznik. Foto Katja Goljat
Adrijan Praznik, slikar
Izpostaviti je treba, da se stanje slovenske umetnosti slabša že vse od zadnje finančne krize. Sredstva, ki so na voljo živi kulturi, so vse bolj oklestena in fragmentirana. Kot drugo je potrebno izpostaviti, da Ministrstvo za kulturo RS spada pod državotvorno vejo oblasti in da njegova dejanja puščajo vidne posledice za slovenski družbeni prostor. Zato je nujno, da se trenutno zdravstveno krizo razume tudi kot krizo vrednot, ko smo zavoljo zdravja in varnosti pripravljeni sprejemati kompromise na račun osnovnih človekovih pravic, javnega zdravstva in šolstva, anonimnosti, …
Ministrstvo za kulturo RS ni upoštevalo že tako siromašnih razmer umetniškega sektorja. Nekatere evropske države so kulturnemu sektorju namenile bistveno več sredstev za spopadanje s posledicami COVID-19. Poleg tega so odgovorni povsem preslišali pozive k prizadevanju za pridobitev nerazporejenih sredstev za kohezijo, ki bi jih ob primernem angažmaju lahko pripeljali tudi na področje kulture.
To, kar vidimo danes, je bitka dveh ideologij. Umetnost, ki predstavlja ogledalo današnje družbe, je na stranskem tiru. Promovira se predvsem zabavno glasbo in razne limonade. Umetnost od nas zahteva določen vložek, a nam ponuja tudi boljše razumevanje sveta, v katerem živimo. Na nasprotni strani nas zabaviščna industrija zamoti od dejanskih problemov ter nas pušča otopele.
Bronja Žakelj, pisateljica
Drža vlade v odnosu do kulture se mi zdi destruktivna in ponižujoča, saj ignorira pogovore s kulturniki ob predpostavki, da če ne bodo komunicirali, jim tudi problemov ne bo potrebno reševati. To je potopljeno v splošno prepričanje te oblasti, da kultura ni pomembna, da je margina margine, da lahko počaka na boljše čase in da njena odsotnost v družbi ne bo imela nobenega trajnega učinka na kakovost življenja ljudi. To je seveda popolnoma zgrešen pogled na vlogo kulture za stabilno delovanje družbe, zato od kulturnega ministra pričakujem, da bo opustil svojo pasivno držo, naredil korak v pravo smer in se aktivno zavzel za svoj resor. Njegova osrednja naloga je, da kulturi zagotovi ustrezno povečanje proračunskih sredstev in ji na ta način prizna težo in pomen. Vse ostalo je samo politično leporečje in blef.
Komentarji