Organizatorji prireditev pričakujejo od države ukrepe, da bo panoga, na katero je vezanih veliko delovnih mest, preživela, saj je ključna pri ponovnem povezovanju družbe. Pogovarjali smo se z Igorjem Vidmarjem, organizatorjem koncertov in predsednikom Gospodarskega interesnega združenja koncertnih organizatorjev Slovenije.​
 

Dejavni ste na številnih področjih, večinoma povezanih z glasbeno industrijo. Kako bo po vašem občutku potekala časovnica morebitnega okrevanja koncertne scene doma in na tujem?

Koncerti so bili prvi prepovedani – spomnite se odpovedi koncerta Andree Bocellija v Stožicah le nekaj ur pred začetkom – in bodo zaradi narave te dejavnosti in takega druženja tako pri nas kot v tujini zadnji, kjer bo ponovno lahko prisotno veliko ljudi brez fizične distance. Mimogrede – ta izraz je po mojem bolj primeren kot precej oksimoronična 'socialna distanca': ta je po definiciji antisocialna. To posebej velja za rockovske in pop koncerte, saj ni pravega doživet­ja, veselja in energije druženja občinstva in občinstva z izvajalci brez možnosti tesne fizične bližine vsaj dela občinstva.

​Delna izjema so komorni, sedeči koncerti – kantavtorjev, jazza ipd., ti bi se lahko začeli prvi, vendar bo tudi tu velik problem: finančna vzdržnost bistveno manjših zmogljivosti koncertnih prostorov. Temu bodo morali oziroma bi morali prilagoditi tudi stroške izvajalcev pa tudi stroške najema dvoran in drugih storitev.
 

Kot dolgoletni sopotnik glasbene industrije ste bili priča korenitim spremembam. Je po tem izolacijskem sesutju skoraj celotne industrije možen ponoven vzpon in zagon?

Seveda je možen, saj industrija, ali bolje, organiziranje koncertov žive glasbe ustvarja možnost za eno od najbolj razširjenih in priljubljenih oblik ustvarjanja družbenosti in zdaj še posebej pomembnega obnavljanja družbe in družabnosti. Druženje ob glasbi je od pamtiveka eno od najpomembnejših veziv skupnosti in 'postranskih' potreb človeških družb in kultur. Bosta pa obnova in ponoven vzpon najbrž počasna in odvisna od zunanjih dejavnikov. Kmalu bo morda še bolj kot strah pred virusom pomemben padec kupne moči, ta pa od pravične delitve manj sredstev. Svetovna glasbena industrija je del globalnega sistema neenakosti; to bi se moralo spremeniti.
 

Digitalno prevzema pobudo tudi v glasbeni industriji, vendar ni računalniškega nadomestka, ki bi zadovoljivo nadomestil udeležbo na koncertu.

Tako je. Digitalno in virtualno je bilo že prej v veliki ofenzivi in se je v času krize zaradi virusa in sesutja tradicionalne družbenosti še okrepilo. Vendar bo prav odsotnost možnosti socializacije, druženja ob živi glasbi najbrž potrebo po tem izostrilo v zavesti in emotivnosti najširše javnosti, stare in mlade, in bo želja po tem vsaj tako velika, če ne še večja. Kljub temu mislim, da v čedalje bolj tehnoloških in odtujenih ­časih vrnitev, obnova družbenosti in družabnosti skozi živo glasbo ni več tako samoumevna, kot je bila pred desetletjem ali dvema.

​Za to si bo morala organizirana civilna družba organizirano prizadevati. Upam, da bomo lahko računali tudi na 'dobro državo', torej tako, ki je v službi družbe, kar je njena osnovna funkcija. A tudi to ni nujno samoumevno, tudi za to si bo treba dejavno prizadevati: odtujeni, zgolj digitalno 'družbeni', torej dejansko razdružbljeni, atomizirani, a- in antisocialni posamezniki bi lahko bili v interesu odtujene, gospodovalne, avtokratske oblasti, ki bi hotela napredna vodila in vrednote – 'svoboda, enakost, bratstvo' – popolnoma nadomestiti s konservativnimi vrednotami: 'delo, družina, domovina'. S temi seveda ni nič narobe, nasprotno, a le, če miroljubno sobivajo in jih ne vsiljuje avtoritarna oblast, medtem ko zatira tiste prej omenjene.
 

Pred virusnim obdobjem je bilo na vrhovih lestvic omejeno število izvajalcev, pa še ti so bili iz anglo-ameriškega območja. So možne kake spremembe, večji poudarek na lokalnih ­glasbenikih?

Ker so mednarodni 'top izvajalci' še vedno dostopni na spletu, večjih sprememb v prid lokalnim najbrž v kratkem ne bo. Ker pa bodo slednji dostopni tudi v živo, velika tuja imena pa najbrž še lep čas ne, bi se taka pozitivna sprememba lahko zgodila, seveda ob dejavni podpori odgovornih institucij.
 

Kaj se bo zgodilo s koncertno organizacijo, ko se bodo velike zvezde iz šestdesetih in sedemdesetih let poslovile od odrov? Je pričakovati revitalizacijo manjših koncertov za sprejemljivejšo ceno?

Kratkoročno bodo še prevladale nove, a manj trajne zvezde, ki jih proizvaja anglo-­ameriška glasbena industrija kot po tekočem traku. Bo pa prostor tudi za manjše, lokalne izvajalce, interesa zanje bo morda zaradi dostopnosti v živo celo več, a le, če bo ohranjena infrastruktura – klubi, organizatorji, neodvisne založbe in podobno.