Iskreni človek, ki ne potvarja in ne mistificira

»Njegove knjige so sijajne, intervjuji kritični in navdihujoči, predavanja natančna in spodbudna, gledališke vaje pa so gotovo živ ogenj misli in dejanj.« Tako je v eseju Srečen vsak, ki najde režiserja, dramatika, pisatelja, esejista in pesnika Dušana Jovanovića opisala igralka Saša Pavček. Jovanović, ena od osrednjih osebnosti slovenskega gledališča, se je poslovil na zadnji dan ­preteklega leta.

Rojen je bil v Beogradu, mama Ema je bila po narodnosti Nemka, oče Ljubomir pa grški Srb. Drugo svetovno vojno je preživel pri babici v Beogradu ter teti v Skopju, kar je v njegovi kasnejši gledališki karieri vplivalo tudi na nastanek kultne predstave Osvoboditev Skopja.

Po ločitvi staršev se je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja z očetom preselil v Ljubljano. Najprej se je odločil za študij angleščine in francoščine, po diplomi je doštudiral še režijo na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.


 

Parodija in ludizem

Že njegovi prvi angažmaji nakazujejo njegov osrednji ustvarjalni credo pri svojstvenem umeščanju gledališča v družbeno mrežo, ki ga zaznamuje duhovita in drzna provokacija. Njegova prva drama Norci s podnaslovom Zgodovinska igra 63 je zaradi izrazite politične parodičnosti in ludizma sprva izšla le v revijalni obliki, šele desetletje kasneje so jo uprizorili v celjskem gledališču.

Burna šestdeseta leta je zaznamoval kot soustanovitelj legendarnega neoavantgardnega gledališča Pupilija Ferkeverk, ki ga je odlikovala inovativnost, v formo so bili vpeljani principi kolaža, videospota, performansa in hepeninga, družbeni fenomeni pa so bili obravnavani z brezkompromisno ostrino, garnirano z elementi absurda in specifičnim humorjem.

Neodvisna drža, ki ga je odlikovala vse življenje, se je nadalje manifestirala s soustanovitvijo eksperimentalnega gledališča Glej, od konca sedemdesetih do sredine osemdesetih let pa je kot umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča vtisnil pečat tej instituciji, ki je nedvomno pod njegovim vodstvom doživela enega od ustvarjalnih vrhuncev.

V tem obdobju so se vrstile antologijske predstave, ki so v številnih pogledih predstavljale prelomne projekte, če omenimo zgolj Znamke, nakar še Emilija, Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali tuje hočemo, svojega ne damo, Žrtve mode bum, bum, Vojaška skrivnost in Karamazovi, kasneje sodita med vrhunce ob številnih drugih še predstavi Zid, jezero ter Balkanska trilogija. In seveda Osvoboditev Skopja iz leta 1978, ki jo je napisal na podlagi spominov na prva leta življenja v mestu ob Vardarju in so jo kasneje uprizorili v številnih evropskih gledališčih, pred petimi leti je Rade Šerbedžija po Jovanovićevi drami posnel tudi film.
 

Tudi pesnik

Jovanović je bil izjemno ploden pisec, ob tridesetih dramskih besedilih in številnih dramatizacijah je tudi avtor grotesknega romana Don Juan na psu (dve desetletji po nastanku tudi uprizorjen na odru), esejističnih knjig Paberki, Moški, ženska, Sobotna knjiga in Svet je drama, pa televizijskih dram in filmskih scenarijev.

Leta 2011 je izšla tudi njegova prva pesniška zbirka Nisem, ki jo je v svojem slogu ironično označil za pisanje »o vsem, česar Jovanović v življenju ni počel, kjer ni bil, česar ni dosegel in predvsem o tem, da ni pesnik«. Pri številnih predstavah je sodeloval tudi kot scenograf, ob tem ne gre pozabiti njegove funkcije pedagoga na AGRFT, kjer je predaval režijo.

Predvsem pa je bil seveda izjemen režiser, ki se je ob uprizoritvah lastnih besedil posvečal predvsem delom Cankarja, Šeliga, Svetine, Ionesca, Molièra in Shakespeara. Število njegovih uprizoritev se približuje številki sto, vendar seveda bolj kot po obsegu navdušujejo kompleksnost, raznovrstnost in udarnost njegovih projektov, kjer so se modernistični in avantgardni principi izmenjevali z izrazito intimno analizo individualnih in kolektivnih eksistencialnih dilem sodobnega časa.

Režiral je tako rekoč v vseh slovenskih gledališčih, za dramsko in režijsko delo je med drugimi prejel sedem Borštnikovih in tri Grumove nagrade, je tudi dobitnik velike Prešernove nagrade ter Rožančeve nagrade, leta 2009 je prejel zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture. Aktiven je bil do pozne starosti, leta 2016 je postavil na oder novogoriškega gledališča projekt Podsvet Jennifer Halley, v ljubljanski drami pa Tolstojevo Ano Karenino.
 

Intimne refleksije

V svojem zadnjem obdobju se je bolj posvetil osebnim in intimnim refleksijam, naj je to dramski tekst Boris, Milena, Radko, ki ga je napisal za svojo ženo, igralko Mileno Zupančič, ali knjiga Na stara leta sem vzljubil svojo mamo. V njej se v formi avtobiografije in eseja prepletajo Jovanovićevi spomini in razmišljanja o različnih osebnostih ter njegovi spomini na otroštvo in odraščanje ter profesionalno in družinsko življenje.

»Sem zelo iskren človek. Ko pišem življenjsko zgodbo, se sploh potrudim, da ne lažem, ne potvarjam, ne mistificiram,« je dejal ob izidu knjige. Kar je danes velika redkost, zato se zdi njegovo slovo ob vsem njegovem pomenu za slovensko kulturo toliko večja izguba.