Angažma, izgubljen v estetizaciji

Če se je še pred desetletjem zdelo, da je družbeni in tudi eksplicitno politični aktivizem eden od temeljnih principov delovanja umetniške scene, se je medtem položaj spremenil. Morda tovrstna temeljna intenca še vedno ostaja v ospredju, so se pa spremenile strategije in tudi cilji, predvsem pa je veliko manj premočrtnega, pogosto tudi plakatnega in manifestativnega angažmaja, neredko pa tovrsten jasno izražen naboj tudi povsem umanjka.

Alma R. Selimović, producentka pri zavodu Bunker in umetniška vodja festivala Drugajanje, je na okrogli mizi z naslovom Družbeno politično angažirana sodobna uprizoritvena umetnost, ki sta jo decembra pripravili Društvo za sodobni ples Slovenije in Platforma sodobnega plesa (Plesna izba Maribor) v sodelovanju z mariborsko II. gimnazijo, poudarila, da je, preden se lotimo umetniškega angažmaja, potrebno razumeti obstoječe stanje. To je kompleksno, svet še zdaleč ni črno-bel, zato se zdi najpomembnejša diagnostika in šele nato morebitno identificiranje točk boja.


Pri tem je potrebno upoštevati, da se ni radikalno spremenila samo družba, temveč tudi ustroj umetnosti. Tako ni več klasične hierarhije, prav tako ni več brezprizivnih avtoritet, za kar je recimo nekdaj v gledališču veljal režiser in še predtem dramatik, s tem pa so se spremenila tudi razmerja moči. Sicer pa se gledališče danes ne bori zgolj za družbeni angažma, temveč tudi in predvsem za pozornost, pri čemer se izbirajo najrazličnejše strategije, v zadnjem času tudi izredno dolge predstave, nekatere med njimi so že maratonske, meni Alma R. Selimović.
 

Angažiranost kot boj za nove produkcijske pogoje

»Ne verjamem, da bi to, kar se dogaja na odru, imelo poseben družbeni učinek, prej bi lahko govorili o nemoči in impotenci takšnega forsiranja umetniških ciljev«, meni Dragana Alfirević, plesalka in koreografinja ter koordinatorica mednarodne platforme Nomad Dance Academy ter sokuratorica in koproducentka CoFestivala.

Alfirevićeva te teze ni navedla kot nekakšne potrditve tovrstne jalovosti umetniškega delovanja, saj ima umetnost zelo različne funkcije in poslanstva, temveč zgolj kot konstatiranje dejstva.

Še vedno ostaja aktivna kot koreografinja in kuratorica, zdi se ji le, da so uprizoritvene umetnosti jasno kodificirane, potencirano estetiziranje onemogoča konkreten vpliv, pojem umetnosti pa se ji zdi v tej vlogi izpraznjen. »V veliki meri gre za pomirjanje slabe vesti oziroma za sprenevedav občutek, da z določenim projektom izpolnjujemo svojo dolžnost, v resnici pa gre v veliko primerih zgolj za inercijo in zapolnjevanje praznega prostora«, je poudarila. Zato se sedaj raje posveča novim produkcijskim pogojem, še zlasti ker deluje tudi in predvsem na tako imenovani neodvisni sceni, ki pa seveda v nobenem pogledu ni neodvisna.

Denar zanjo zagotavlja po različnih kanalih država in v zameno pravzaprav pričakuje, da bo umetnost izpolnjevala najrazličnejše, tudi socialne ali terapevtske naloge, kar bi morala biti seveda naloga države same, umetnost pa ima sebi lastne okvire in zakonitosti. Sicer pa je pravzaprav skoraj odveč govoriti o družbeno angažirani umetnosti, že sama predstava ali kakšen drugi umetniški dogodek pooseblja družbo kot takšno oziroma je to že družba sama po sebi in zaradi tega se umetnosti oziroma umetnikom ni potrebno stalno opravičevati ali upravičevati svojo vlogo.

»Z umetnostjo se ne ukvarjam, ker mislim, da bom s tem izboljšala svet, rešila kite ali problematiko beguncev, nenazadnje tudi nismo umetniki vedno krasni in popolni«, pa je dejala Leja Jurišić, plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja ter umetniška sodelavka festivala Spider. Uporništvo je sicer zaželjeno in pogosto tudi nujno, še zlasti v obdobju odraščanja, ni pa to absolutna kategorija.

Že samo ustvarjalno delo je po po njenem mnenju velik privilegij, kar se tiče zelo dolgih predstav - njen najbolj odmeven letošnji projekt je bila nedvomno njena letošnja šesturna predstava Skupaj, ki sta jo izvedla z Markom Mandićem - pa je poudarila, da je to stanje specifične koncentracije in posebnih emocij, nenazadnje pa tako kot v življenju tudi v umetnosti vsaka zadeva potrebuje svoj čas za pripravo in realizacijo ter predvsem za celovito identifikacijo.


V javni razpravi je sodeloval tudi Uroš Kaurin, eden izmed nagrajencev Borštnikovega srečanja v letu 2018 in leta 2010 dobitnik nagrade za mladega igralca na Borštnikovem srečanju.