Več kot predstava, bolj resnično kot gledališče

To je bila nujna, pa vendar neprijetna koincidenca. V Zagrebškem gledališču mladih (Zagrebačko kazalište mladih, ZKM) so predstavo Jerneja Lorencija Eichmann v Jeruzalemu uprizorili 18. maja, torej prav na dan, ko se je Pliberku zbralo kakšnih deset tisoč ljudi, katerih namen je bil opozoriti na to, da »hrvaški narod noče pozabiti«.

A česa? Česa ne želi pozabiti in kaj pozablja, kako se prepletata spomin in obstoj, kako se spopadata zločin in minljivost, pa tudi, kje je v vsem tem začetek in kje konec večnega vprašanja, zakaj človek privoli v to, da postane zver, ko pa se tudi sam zaveda tega, da lahko zajoče, če le dovoli, da se njegove duše dotakne ljubezen?

S tem vprašanjem pod dežnikom sem se te jokave sobote odpravila v ZKM na predstavo, ki se je začela ob 19. uri, ker traja skoraj štiri ure, in o kateri sem lahko že v prvem trenutku rekla, da je povsem »lorencijevska«.

Igralci pridejo na oder v oblačilih, v katerih so prišli z ulice, brez šminke, brez velikih vlog, kot da bi zbrali po naključju, da bi se med seboj, pa tudi z občinstvom pogovarjali o nečem, kar je izjemno pomembno kot vprašanje, pa vendar povsem neulovljivo kot odgovor, pri čemer se vse že od prvega trenutka iz sedanjosti preliva v preteklost in nazaj, iz nacistične Nemčije v državo Izrael, nato pa v Hrvaško in širše, veliko širše - v človeštvo, na koncu pa nazaj v individualno, vse dokler ne prispe v vsakega od nas.



Na odru ni ničesar, razen dveh miz in lepo razvrščenih stolov ter klavirja v ozadju. In igralec Dado Ćosić najprej pojasni, zakaj se predstava začenja z desetminutno zamudo – igralka Mia Melcher ni pripotovala iz Istanbula, ker njeno letalo zamuja, oni pa so se malce dogovarjali o tem, kako bo predstava potekala brez nje, preden se jim bo v drugem delu pridružila -, nato pa je v naravnem nadaljevanju tega pojasnila gledalcem povedal, kako je osemčlanska igralska ekipa ZKM na samem začetku sodelovanja s slovenskim režiserjem od Lorencija dobila e-mail z navodili, kako se je treba pripraviti na izvedbo tega dela.
Poleg tega, da preberejo knjigo filozofinje Hannah Arendt »Eichmann v Jeruzalemu: Poročilo o banalnosti zla«, ki govori o sojenju nacističnemu zločincu, odgovornemu za »dokončno rešitev židovskega vprašanja«, je  režiser od igralcev zahteval, da si ogledajo deveturni dokumentarni film Clauda Lanzmanna »Shoah« (o množičnem poboju judov) in preberejo roman »Koža« Curzia Malaparteja, nato pa z vsemi temi novimi spoznanji in vtisi preprosto stopijo pred gledalce in pripovedujejo o vsem, kar se jim je zavestno ali nezavedno vtkalo med vse te plasti preteklosti in sedanjosti.

»Ne vem, kako se je sploh zgodila ta predstava,« mi je Dado Ćosić dejal v pogovoru po koncu predstave. »In prav to je v njej najlepše. Mi smo delali, brali, se pogovarjali, nekaj ponujali in nekje se je na koncu zgodila predstava. Popolnoma neboleče, odrešena vseh pričakovanj, nalog, želja…in jasno je, da je (Lorenci) zelo inteligenten režiser, ki je vse to vodil tako, da sem imel občutek, da je predstava pred menoj nenadoma nastala sama po sebi. To pa je zame nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v gledališču.«
Tudi gledalcem se zdi, da prestava preprosto nastaja pred njimi, res pa je, da z jasnim povodom in z natančno določeno temo, ki je v prvem delu uokvirjena s sojenjem Eichmannu, v drugem pa z razširjenim sojenjem ustaškemu vodji Andriji Artukoviću. Ta tema je ohlajena z zgodovinskimi očali, ki jih v določenem trenutku nosijo vsi igralci, očali z vpadljivo staromodnimi okvirji, kakršne je na sojenju leta 1961 nosil tudi sam Eichmann, hkrati pa je polna čustev, ko vsak od igralcev pripoveduje o lastnih družinskih izkušnjah.
Dado Ćosić tako v predstavi razkrije, kako je bil srbski del njegove mešane družine v času NDH žrtev ustašev, nato pa mi je pogovoru priznal, da so ga prav priprave, ki jih je zahteval Lorenci, pripeljale do tega, da je proučil, kaj vse se je dogajalo na nam bližnjih območjih.



»Lorenci ni vztrajal pri teh osebnih zgodbah,« pravi Ćosić. »To ni bila naloga.  On je zgolj zahteval, da si pogledamo posnetke s sojenja Artukoviću, nato pa je to med nami spodbudilo celoten drugi del predstave, in to tudi na nezavedni ravni. Ko sem gledal 'Shoah' in vse te strahote, sem zelo hitro dojel – in s tem se je strinjal tudi Lorenci -  da se teh stvari ne da igrati, da jih ni mogoče predstaviti skozi nekakšne številke, ker v določenem trenutku – ko postanejo te številke 100 tisoč, 500 tisoč, šest milijonov – preprosto otopiš. Če se vse to spremeni v osebno zgodbo, v kateri imaš opravka s pravimi ljudmi in resničnimi usodami, pa je to nekaj povsem drugega.«

Enaintridesetletni igralec priznava tudi to, da ga je dokumentarni film Shoah spodbodel, kot je dejal, da »se loti tudi našega dvorišča«, kajti »ukvarjamo se z Auschwitzem, ukvarjamo se s Treblinko in vsemi strahotami, ki so se tam dogajale, tukaj, kakšnih sto kilometrov stran od Zagreba, pa imamo tudi mi takšen kraj«. Seveda je govoril o Jasenovcu.

»Nato pa se je v meni prebudil vulkan družinske zgodbe, katere en del sem poznal, druga pa ne, nato pa je vse to vstopilo v predstavo,« pojasnjuje Ćosić.

Predstava v ZKM me je spomnila na Lorencijevo »Nebeško cesarstvo«, ki ga je pred dvema letoma postavil na oder v Beogradu, in to na nekaj načinov. Slovenski režiser s svojo nadarjenostjo izziva občutljive teme družbe, ki se še vedno išče, v tem iskanju pa pogosto zaide v prekrojevanje preteklosti, da bi lažje prišla do popačenih ugotovitev o lastnem žrtvovanju, s tem pa do opravičevanja vsega, kar je tudi sama dopuščala, zagrešila ali si je zgolj deloma zapomnila.

Tako kot je v Zagrebu pozval k razmišljanju o nacistični preteklosti, tako je v Beogradu povzročil najgloblje dileme okoli junaške zgodovine carja Lazarja kot lažnega srbskega Zevsa. Lorenci je hotel v obeh primerih na povsem podoben način gledalcem pokazati, da glede nobenega vprašanja ni dokončne razsodbe, da je mitologija tako kot zgodovina nekaj živega, da ničesar, še zlasti človeka, ne moremo do konca razumeti in da se izmikamo sami sebi, zato ker smo kombinacija vseh protislovij, ki nas delajo takšne, kakršni smo.
V ZKM sem prepoznala tudi Lorencijevo stališče, da gledališče nima smisla, kadar so igralci zgolj izvajalci – »to me dolgočasi, to me jezi«, mi je dejal v pogovoru, ki sva ga imela v Beogradu –, da mora biti gledališče prostor, v katerem mora imeti vsak vsaj pet svojih minut, in to zato, da bi v tem nevarnem času, v katerem živimo, vsaj gledališče obranilo položaj človeka kot nedoumljivega bitja. Včasih strahotno zlobnega. Včasih ganljivo plemenitega.

Človek je vse: je krvnik, ki odloča o življenjih nedolžnih, in je borih 1,7 kvadratnega metra kože, ki ostane na mrtvih kosteh žrtve. A ima v obeh primerih svoje ime in priimek. In prav to na koncu predstave »Eichmann v Jeruzalemu« pripelje do najgloblje ugotovitve, da leži v vsaki izgovorjeni besedi odgovornost za vsak trenutek, ki bo minil, pa vendar ostal v naši zavesti.

»Vsaka od teh predstav je v resnici predstava zase,« pravi Dado Ćosić. »Navdušen sem nad tem, da to ni ena tistih predstav, v katerih se mi igralci pretvarjamo, da vas, torej občinstva, ni tukaj, nato igramo nekakšne osebe, na koncu pa odidemo iz gledališča in tako se predstava konča. Vsaka naša izvedba je na novo drugačna, pač odvisno od našega prispevka, od tega, v kolikšni meri dovolimo, da nas tisto, kar govorimo, prizadene – prizadene pa nas vsakič, ker na površje vedno priplava kakšna nova grozota –, in odvisno od tega, v kolikšni meri občinstvo to sliši in dopusti, da se v njem zrcali to naše razpoloženje. Nikoli ni isto. A je vedno isto. Pa vendar nikoli isto.«

Predstava se konča tako, da vseh osem igralcev prepeva pesem »Ćale moj« Zdenka Runjića na besedilo Tomislava Zuppe. In takrat so vsi, igralci in gledalci, skupaj ujeti v nostalgiji in dvomih, v kolikšni meri so morda vsi otroci istega očeta, ki je bil enkrat zločinec, drugič pa žrtev. In v kolikšni meri smo vsi mi nastali povsem po naključju, a smo zdaj tukaj, na tem zapletenem območju, tako da ne moremo nič drugega, kot da se še naprej sprašujemo. Kaj vse smo bili? In, kar je kljub vsemu edino pomembno, kaj si pravzaprav želimo postati?