V čevljih Ala Pacina in Johna Cazala

»Te predstave se ne da igrati, če v njej ne nastopajo mladi igralci, saj zahteva ogromno fizičnega napora,« je premiero, ki jo bodo predstavili v petek, napovedala Katja Pegan, direktorica Gledališča Koper. V igri Indijc gre u Bronx, ki je nastala izpod peresa ameriškega avtorja Israela Horovitza, sta v drugi polovici 60. let prvič zaigrala tedaj še mlada in neznana Al Pacino in John Cazale.

Horovitzevo dramsko besedilo, ki je s Pacinom in Cazalom doživelo 117 ponovitev, je bilo na slovenskih odrih prvič uprizorjeno v SNG Drama Ljubljana, v sezoni 1995/1996, tokrat pa bo predstavljeno drugič. V koprski gledališki enodejanki bodo nastopili Blaž Popovski (Murph), Mak Tepšić (Joey) in Igor Štamulak (Gupta). Po besedah režiserke Renate Vidič gre za predstavo, ki je zrcalo družbe, v kateri živimo. »Gre za vprašanje, kako gledamo na sočloveka, na nasilje, ki nas obdaja, na strah, na sovraštvo, na ksenofobijo, na homofobijo, kako trenutno gledamo na teptanje pravic, ki so bile izborjene v 20. stoletju,« je poudarila. Kot je dejala, se želijo gledalcev dotakniti in jim ponuditi razmislek o tem, v kakšnem svetu bi radi živeli in ga prepustili zanamcem.

Postali smo manj občutljivi

»Predstavo končamo malo drugače, kot je napisano v originalnem tekstu. Nujno se mi je zdelo stvari še bolj zaostriti. Če je Indijc Gupta v Horovitzevi zgodbi obstal na dveh nogah in v publiko kričal – dobrodošli! –, pri nas obleži v mlaki krvi,« navede režiserka. V petdesetih letih se je namreč družba toliko spremenila, da ljudi ni več smiselno neposredno nagovarjati, naj bodo odprti do drugih, pač pa se jih je treba dotakniti na bolj subtilen način. Vidičeva še omeni, da je ne bo presenetilo, če bo kdo izmed gledalcev med predstavo zapustil dvorano. »Nekateri se preprosto ne morejo soočiti z navalom čustev, ki jih lahko preplavi. Da bi gledalci odhajali ven, seveda ni naš namen, a tega tudi nočemo preprečiti,« je poudarila. »Ko na televiziji gledamo posnetke prebežnikov, lahko menjamo program, v gledališču pa tega ne moremo,« doda Igor Štamulak, ki se na odru prelevi v Indijca, se pravi v žrtev.

Prizorišče igralskega dogajanja je sicer newyorška avtobusna postaja, kjer pozno ponoči objestna mlada fanta naletita na prestrašenega Indijca.  FOTO: Jaka Varmuž/Gledališče Koper

Mlada igralca Popovski in Tepšić, ki sta – kot je omenila Peganova – odraščala s koprskim gledališčem, sta se precej posvečali temu, kako na odru izraziti svojo temno plat, obenem pa se pri tem povsem nadzorovati. Za slednje sta se morala tudi tehnično izuriti, predvsem ko sta uprizarjala pretep in rokovanje z nožem. Pri tem sta sodelovala tudi s svetovalcem za borilne veščine Miho Krušičem. Skupaj s Štamulakom pa so morali vzpostaviti močno medsebojno zaupanje, da se slučajno ne bi kdo zares poškodoval.

Igra mačke z mišjo

Prizorišče igralskega dogajanja je sicer newyorška avtobusna postaja, kjer pozno ponoči objestna mlada fanta naletita na prestrašenega Indijca. Ta v tujem mestu išče svojega sina in ne razume niti besede angleško. Začetne šale na račun tujčevega pokrivala prerastejo v posmeh, žalitve in nato celo v fizično agresijo. Nasilneža v določenem trenutku prekineta svoje izživljanje in žrtvi dasta upanje, da ji bosta pomagala. Kmalu pa se izkaže, da sta se le igrala – kot mačka z mišjo. Indijca v navalu jeze – kot maščevanje zaradi svojega zavoženega življenja – zabodeta. Ta okrvavljen lahko ponavlja le še besede, ki se jih spomni z »jezikovne ure« z nasilnežema: »dobrodošu« in »hvala«.

»Predstavo končamo malo drugače, kot je napisano v originalnem tekstu. Nujno se mi je zdelo stvari še bolj zaostriti,« navede režiserka. FOTO: Jaka Varmuž/Gledališče Koper

Epidemija jih sili v samooskrbnost

Katja Pegan je napoved premiere izkoristila še za povzetek lanskoletne statistike. Od januarja do maja, v času, ko so morali biti zaprti, so imele njihove predstave, ki so jih prenašali prek spleta, okoli 6000 ogledov. Ko so ponovno lahko odprli gledališka vrata, pa so izvedli 209 iger in dogodkov za slabih 20.000 gledalcev. Po njenih besedah gre za rezultat trdega dela, program pa tudi izkazuje, da so z vsebinami zaradi epidemioloških omejitev postali skoraj samopreskrbni.