Deglobalizacija in samopreskrba gledališča

Direktorica Gledališča Koper Kat­ja Pegan je bila pred dobrimi dvajsetimi leti tudi pobudnica njegove (ponovne) ustanovitve. Da je ne ustavi niti pandemija, je ob preteklem zapovedanem zaprtju kulturnih institucij in javnega življenja nasploh dokazala s takojšnjo preselitvijo gledališča na splet, letos spomladi pa celo pred šolska poslopja. Lotila se je tudi produkcije radijskih iger. Na gledaliških festivalih v Bosni in Hercegovini ter Srbiji je koprsko gledališče, ki se je povezalo s Pozorištem Prijedor, poleti prejelo šest nagrad za dramo Jugoslavija, moja dežela Gorana Vojnovića. Izbor del v novi gledališki sezoni pa je Peganova povezala s tematiko otrok kot simbolom novega začetka.


 

Za sabo imate 28. izvedbo Primorskega poletnega festivala, ki je obsegal 73 dogodkov, obiskalo pa ga je 7400 ljudi. Je vse potekalo po »pandemskem scenariju A«?

Mislim, da smo morali le en dogodek prestaviti zaradi vremena, sicer smo vse speljali po programu in odziv obiskovalcev je bil zelo dober. Med 24. junijem in 31. avgustom, kolikor je trajal festival, smo doživeli tudi vse te spremembe, povezane s preverjanjem potrdil PCT – ta smo morali začeti pregledovati sami, ko je odredba določila, da »na zaupanje« ne velja več. Moram reči, da nismo imeli težav. Izkazalo pa se je, da ima gledališče po novem zimsko in poletno sezono, se pravi, da bomo tudi v prihodnje vse predstave, ki jih bomo imeli v abonmaju, od­igrali še enkrat poleti na zunanjih prizoriščih. Za vse, ki jim je v dvorani tesnobno. To je posebnost, ki je izšla iz tega koronskega časa.
 

Abonmajski repertoar boste zaradi razmer torej poleti ponovili?

Postavimo si vprašanje – ali bo res tako, kot je nekoč bilo? Sama mislim, da ne. Če smo hoteli ponuditi svojim abonentom vse predstave, za katere so plačali, smo morali ravnati po novem. Se pravi, da smo se morali preseliti na letna prizorišča, saj notri nismo mogli več igrati. Pokazalo se je, da si ljudje želijo predstav, a so nekateri, denimo, tudi prestrašeni in se raje izognejo notranjim prizoriščem. Pripravljeni moramo biti na vse. Igrati zunaj je bistveno drugače kot notri, a nam gre za našo najpomembnejšo stvar – in to je občinstvo, ki ga nikakor ne smemo izgubiti. Lani smo tako oktobra odigrali premiero, nato so gledališča zaprli. Od sedmih abonmajskih predstav – petih premier in dveh gostujočih – si jih je bilo mogoče šest ogledati od junija do konca avgusta. Drugi naši gledališki kolegi niso imeli toliko možnosti, ker nimajo letnih prizorišč.

Kakšno gledališče se s tem napoveduje?

V gledališču se trenutno dogaja nekakšna deglobalizacija in samopreskrba. Na gostujoče predstave je bistveno težje računati kot v preteklosti. Zaradi vseh teh spreminjajočih se pogojev smo enkrat igrali samo za deset ljudi, potem tako, da je bila vsaka druga vrsta prazna … namesto ene predstave za tristo ljudi smo odigrali tri za sto ljudi. Na ta način zmanjka dni v koledarju in preprosto ne moreš drugam na gostovanje. Eni od redkih smo tudi bili, ki smo igrali za otroke v Izoli, Piranu, Ankaranu, letos celo prvič v Sežani. Tako je nastala prava obalno-kraška zgodba – gre za 115.000 ljudi, za katere ima gledališče kaj delati in se mora zato tudi okrepiti. Če to območje gledališča ne bi imelo, bi v preteklih dveh letih res težko karkoli videli. S tega vidika je pomembno, da smo gledališča javni zavodi, ki nismo odvisni le od trga, pač pa lahko preživimo in delujemo tudi v takih razmerah.

»Pokazalo se je tudi, da lahko računamo na abonente, ki vedo, da jih potrebujemo. Kupiti danes abonma pomeni gesto!« meni Katja Pegan. FOTO: Jaka Varmuž/Gledališče Koper

Med najbolj odmevnimi predstavami, ki ste jih uprizorili, je bila Vojnovićeva Jugoslavija, moja dežela. Ustvarjali ste jo v nehvaležnih razmerah, ko je bilo prečkanje mej velik podvig.

Jugoslavija je bila najbolj težko pričakovana produkcija zaradi številnih težav, ki jo je prehodila od ideje do rojstva. Veliko mej smo morali prestopiti – fizičnih, koronskih, pa tudi tistih v glavah. Koprodukcije so vedno izredno zanimive. Čeprav so gledalci iz profesionalnih hiš in so si glede delovne etike zelo podobni, se vendarle soočijo različni temperamenti. Ti se med seboj plemenitijo in žarijo ter dajejo neki občutek prihodnosti – da s skupnimi močmi premagamo težave. V tem času je bilo veliko apatičnosti, stisk in anksioznosti, ta predstava pa je pokazala prav nasprotno. Tudi v teh časih je mogoče zbrati energijo in voljo za premostitev ovir. Pred veliko nalogo je bil naš mladi igralec Blaž Popovski, ki pred letom in pol ni razumel niti ene srbske besede, a se je jezika dobro naučil in v njem tudi igra, ob strani pa so mu stali vsi ti izkušeni igralci z dolgo kilometrino. Med ekipo se je spletla izjemna prijateljska vez.
 

S to predstavo ste se pred novo gledališko sezono odpravili še na mini turnejo po festivalih v Bosni in Hercegovini ter Srbiji in na njih prejeli kar šest nagrad. So, po odzivih sodeč, spomini na skupno državo še živi in ne povsem predelani?

Ta predstava je bila že od začetka v velikih težavah, najprej smo se povezali z Banjaluko, ki je nato od sodelovanja odstopila, ostali pa so štirje njihovi igralci. Nato smo novega partnerja našli v gledališču iz Prijedora, podprla nas je tudi Fundacija Friedricha Eberta Stiftunga, nemška nevladna organizacija, ki deluje v BiH. V Prijedoru je bila tudi prva premiera, in to ravno v dneh, ko je odmevala obsodba Ratka Mladića v Haagu. O tej predstavi so prav zaradi vseh zapletov slišali že vsi z območja nekdanje Jugoslavije, vse do Novega Sada in Beograda. Zato so nas, ko nam jo je uspelo postaviti na oder, vabili na veliko njihovih festivalov. Tako smo v Jajcu, kjer imajo gledališki festival, ki je nekakšno njihovo Borštnikovo srečanje, dobili glavno nagrado za najboljšo predstavo, Marko Misirača za režijo, Boris Šavija za moško, Miljka Brđanin pa za žensko vlogo. Tudi v Čortanovcih pri Novem Sadu, kjer smo pred leti že zmagali z Barufami, smo zdaj to ponovili. Boris Šavija, ki je tudi na tem festivalu prejel nagrado za moško vlogo, je zelo ganil ljudi, s tem ko je oblikoval lik vojnega zločinca, ne da bi ga opravičeval. To je zelo inteligentno narejeno in katarzično deluje na ljudi, kot da bi jih osvobodili. V igri sin očetu ne odpusti. Pa sploh ne gre za to, da bi ga krivil za vse, kar je storil. Zameri mu to, da ga je zapustil! V otrokovih očeh ni nič bolj pomembnega kot očetova ljubezen. To so vsi razumeli. Danes lahko to gledamo v Siriji ali Afganistanu. Naša predstava noče soliti pameti, imeti svojih resnic, pač pa jo pelje misel mladega fanta, ki išče svojega očeta – da bi spoznal samega sebe. In ta fant na koncu najde svojega očeta. To se mi zdi zelo pomembno. Najti moraš svoje starše, se z njimi srečati – ali dejansko ali simbolno –, ker imaš edino tako možnost, da izveš, kdo si. To je edina naloga, ki jo imamo, da lahko nadaljujemo vrsto. Ko sem pripravljala program za novo sezono, sem ga zato zastavila tako, da igre govorijo o nas in otrocih.
 

Ukvarjali se boste z otroki, da bi spoznali odrasle, ste omenili ob napovedi letošnje abonmajske sezone. Zakaj pravzaprav ta vidik?

Mene čudi, koliko mladih ljudi razmišlja o tem, da ne bodo nadaljevali vrste. To se mi zdi kar precej zastrašujoče. Jih pa na neki način razumem – kaj pa, če tega planeta v prihodnje ne bo več? Zdi se mi, da je zdaj tak čas, ko ni več »prej«, ne vemo pa še točno, kaj je. Se pravi, da smo na nekem začetku. Začetku življenja z virusom, recimo. Če pa smo na začetku, moramo vedno pogledati otroke – ker zanje nam vendar gre! Zaradi njih se bo nadaljevala naša vrsta – ali pa se ne bo. Laponska, ki bo pri nas krstno uprizorjena oktobra, je izvrstna komedija – ko otroka, bratranec in sestrična, drug drugemu povesta, da Božička ni. To se izkaže kot bomba, ki zruši odnose sester in njunih možev. Ti se navz­ven zdijo urejeni, a so vse prej kot to. Razkrije se, kaj vse se pod tem skriva in kako se manipulira. Predvsem zaradi otrok. Predstava Indijc hoče v Bronx je tekst o mladostniškem nasilništvu, ki je povezano s šibkimi socialnimi razmerami, mednacionalnim sovraštvom in konfuzijo spolne identitete. Disney Razparač se ukvarja s strahovi in odvisnostmi, Ptičja farma je zgodba o distopičnem svetu, ki je vreden vsega posmehovanja. Morje sten pa je drama Gorana Vojnovića, ki nadaljuje francoski tekst Stena v morje – ta je bil prikazan na letošnjem Primorskem poletnem festivalu. Tragedijo z nesrečo majhne deklice tokrat pripoveduje dedek, ki jo je pazil – Boris Cavazza.


 

Razmere, povezane s pandemijo, so negotove. Lani ste ob zapovedanem zaprtju poskušali preseliti gledališče na splet. Kakšen je bil odziv?

To je bil naš takojšni odgovor na vsesplošno anksiozno stanje, hoteli smo vsaj odpreti neko okno ... V tistem trenutku je imelo svoj namen – pomagati ljudem, ne more pa to biti gledališče! Bist­veno pomembnejši korak je bil, da smo igrali pred šolami. Da smo pubertetnikom, ki so že tako ali tako polni strahov in stisk, v takih razmerah ponudili predstavo 1500 lajkov, ki govori prav o njihovih težavah. Mislim, da smo v teh razmerah naredili veliko dobrega.

Uvedli ste tudi artbus, ki bo povezoval slovenska istrska mesta in abonente brezplačno vozil na gledališke premiere, pa tudi drugam na dogodke, povezane s kulturo in umetnostjo. Gre za vaš prispevek k ustvarjanju somestja med Piranom in Ankaranom, ki so ga zastavili župani vseh štirih istrskih občin?

Kot se je povezal čas v zimsko-letno sezono, se je povezal tudi prostor. Koper, Piran, Izola in Ankaran postajajo eno somestje. Naša pobuda je nastala iz potrebe, da bi ljudje prišli na predstave, ne da bi se jim bilo treba ubadati z iskanjem parkirišč, kar je bila precejšnja težava. Da o ekoloških vidikih enega avtobusa sploh ne govorim. Imeli smo že izkušnje s tem, ko smo abonente poleti vozili v Avditorij. Tako Koprčane 23. septembra peljemo na razstavo Safeta Zeca v Portorož in Piran, nato pa gledalce iz piranske in izolske občine na gledališke premiere v Koper.
 

Ostajajo povezana tudi primorska gledališča?

Tantadruj je dejstvo že deset let in tako bo ostalo. Predstave delamo skupaj s Trstom in Novo Gorico, pri čemer pa bo koprodukcije v novih časih težje odigrati. Letos poleti smo že združili abonente v Avditoriju, kjer je večje prizorišče, da smo lahko odigrali skupno koprodukcijo Stoletje mjuzikla. Tako Avditorij kot izolski kulturni dom sta se izkazala za dobra lokalna partnerja. Tudi v Ankaranu se zelo trudijo. Pokazalo se je tudi, da lahko računamo na abonente, ki vedo, da jih potrebujemo. Kupiti danes abonma pomeni gesto! Pa še nekaj bi poudarila, k nam se vračajo mladi igralci z akademije – najmlajši Mak Tepšić je star toliko kot naše gledališče. To so otroci, ki so rasli skupaj z nami, hodili v naše gledališke šole in je gledališče zanje postalo del njihovega okolja in kulture. Brez tega bi bili vsi revnejši!