Poetična ljubezenska zgodba, ki se ohranja v violinskih sonatah

Hiša kulture Celje bo ob letošnjem Tartinijevem letu nocoj postavila na oder Narodnega doma poetično predstavo o violinistu, pedagogu, maestru narodov pa tudi izjemnemu glasbenemu teoretiku, matematiku in fiziku, ki je odkril kombinatorne tone. Spregovorila bo njegova žena Elizabeta, tudi Tartini in seveda njegova glasba; ta zahteva mojstrstvo in je sama po sebi poezija.

Glasbeno-pripovedna predstava se ukvarja s kolektivnim spominom na Tartinija, pri čemer je tokrat v ospredju njegova žena Elizabeta, je povedala dramaturginja in režiserka predstave Tartini Katja Markič. V predstavi, ki jo je zastavil direktor Hiše kulture Celje in glasbenik Miha Firšt, se izmenjujeta za predstavo napisana poezija Muanisa Sinanovića ter dialog med igralko Živo Selan in violinistom Kristianom Ilićem. Glasba in beseda sta v predstavi enakovredni, je dejala režiserka. »Tudi ko sem tekst oblikovala in vanj vpletala Muanisove pesmi, sem poslušala Tartinijevo glasbo in skušala narediti strukturo, v kateri bi to dvoje sovpadalo.«

Umetnost za refleksijo, ne za fajn odziv

Preplet poezije ni naključje. Posebnost Tartinijeve glasbe je namreč prav v povezavi z ritmom in melodiko italijanskega jezika, je razložil Firšt. »Navdih za melodični material skladb je iskal v poeziji. Njegova glasba je zasnovno nastala drugače kot pri Vivaldiju, s katerim sta bila sodobnika. Danes je pri Tartinijevi zelo opazno, da je izrazito virtuozna tudi po zahtevnosti izvedbe. Vivaldijeva glasba je v popkulturi zelo znana in zveni navdušujoče, violinisti vedo povedati, da je najtežje Vivaldijeve stvari zelo enostavno izvesti. Vse je pod roko, ker so bili ti koncerti pisani za njegove učenke. Izvedba Tartinija zahteva mojstrstvo in je zato redkeje na sporedu.«

Vražji trilček

Tartini je bil zaljubljen v violino. Neumorno je vadil, in ker je bil sistematičen in discipliniran, je zasnoval vaje za trilčke in lokovanje. Njegova metodologija violinske šole je postavila temelje razvoju virtuoznosti in izraznosti violine, ustanovil je tudi šolo narodov (La scuola delle nazioni), ki je bila mednarodno znana šola violinske tehnike.

Piran želi biti prepoznan po slavnemu violinistu

Poetično glasbeno predstavo bodo na odru celjskega Narodnega doma nocoj odigrali prvič. FOTO: Vida Habjanič

Za predstavo je Firšt njegova dela malo priredil, kljub temu pa bomo več delov posameznih skladb lahko slišali originalnih, tudi iz njegove najbolj znane sonate Vražji trilček. Napisal naj bi jo po tem, ko se mu je v sanjah prikazal hudič, zaigral melodijo, Tartini pa je sonato nato zapisal po spominu. V predstavi spremljave ne bo, je pojasnil Firšt. »Violina na gledališkem odru močneje učinkuje. Pa tudi zato, ker nekaj Tartinijevih partitur daje slutiti, da je pisal spremljevalni generalbas bolj zato, ker se to spodobi, kot da bi si res želel poleg violine imeti še kaj drugega.«

Prav Vražji trilček je pri Tartiniju in tej predstavi najbolj fasciniral Živo Selan. »Blizu mi je ideja obsesije z umetniškim izdelkom, ki ti ne da miru. Nekaj se ti zgodi, neka inspiracija, in te popolnoma obsede. Močnejša je od tebe, poskušaš jo kot neki ubogi umetnik čim bolj posredovati svetu, ustvariti. Skorajda umetniška norost.«

Ni igral violine, violina v njegovih rokah je pela

O ljubezni

Tartini ni bil le velik glasbenik, ampak je odkril tudi tako imenovane kombinatorne tone, ki so jih znali razložiti šele dvesto let pozneje. Tudi to bo zajeto v predstavi, ki sicer ne predava; je predstava, v kateri violina »govori«. »Ko sva s Katjo pisali dramski tekst, sva vedeli – aha, tu mora govoriti glasba. Kot predstava z dvema igralcema, pri čemer en igralec govori tekst, drugi pa je glasba. Dialog,« je pojasnila Živa Selan.

Katja Markič je dodala, da igralka in violinist vsak po svoje upovedujeta zgodbo piranskega mojstra, čigar zgodbo je gnala močna partnerska ljubezen. »Zgodbo o ljubezni, ki je presegla stoletja ter še danes zveni v violinskih sonatah in jo je mogoče slišati le ob stiku dveh tonov, uglašenih v točno določenem razmerju. Njuna ljubezen je zven, ki se rojeva na stičišču dveh tonov, a ostaja neizmerljiv, večen.«