Kultura, ki je izšla iz vrtače

»Ob tridesetletnici smo izdali spominsko poštno znamko z logotipom, ki smo ga priredili posebej za to priložnost. Svoje občinstvo smo prek razglednice, ki smo jo prav tako izdelali ob jubileju, povabili k ogledu kratkega filma s pričevanji in slikovnim gradivom o zgodovini našega delovanja. Ogrodje posnetkov je nastalo že ob 25-letnici, zdaj smo jih še nadgradili,« je povedala Nina Ukmar, direktorica Kosovelovega doma, ki ustanovo vodi že skoraj desetletje. Načrtovane družabne dogodke, ki jih bodo pospremile razstave, so prestavili na poznejši – predvidoma poletni – čas. Med drugim nameravajo prikazati opus sežanskih umetnikov, očeta in sina, Janka in Simona Kastelica. Pri glasbenih dogodkih je sogovornica izpostavila načrtovan avgustovski nastop skupine Laibach.
 

Kulturni utrip, ki sega stoletja nazaj

V jubilejni filmski predstavitvi začetkov Kosovelovega doma izvemo, da je bilo kulturno življenje na območju Sežane zelo bogato že pred stoletji. Sredi 19. stoletja so imeli čitalnico in nekoliko pozneje knjižnico. Zapisi o prvih igrah segajo v prva leta 20. stoletja, leta 1910 pa so ustanovili prvo igralsko društvo, je pojasnil Pavel Skrinjar, poznavalec sežanske zgodovine in nekdanji direktor sežanske ljudske univerze. Kulturni utrip je zamrl po prvi svetovni vojni, ko je primorsko ozemlje zavzela Italija in pod fašizmom prepovedala slovensko besedo. Šele po drugi svetovni vojni se je vse spet prebudilo in pojavila se je tudi zamisel o gradnji kulturnega doma. Umestili naj bi ga na območje sežanske vrtače, kjer so že v preteklosti uprizarjali gledališke predstave.



Ideja je nato zorela več desetletij in v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja postala del občinske strategije. Za uresničitev projekta, ki naj bi služil potrebam skupnosti najmanj nadaljnjih sto let, so potrebovali tudi podporo države. Skrinjar je nadaljeval, da je bila tedanja slovenska kulturna srenja do sežanskih načrtov zadržana, le nekaterim posameznikom – med njimi je omenil režiserja Franceta Štiglica – se je treba zahvaliti, da so gradnjo nazadnje podprli.
 

Arhitekturni projekt skupine Kras

Projekt novega kulturnega doma so proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja zaupali skupini Kras, ki so jo sestavljali Marko Dekleva, Matjaž Garzarolli, Vojteh Ravnikar in Egon Vatovec, zunanji sodelavec je bil še Mladen Merčina. Delovali so v projektivnem biroju Kraškega zidarja. Za svoje delo so arhitekti prejeli tudi Prešernovo nagrado. Gradnja je nato, predvsem zaradi finančne zahtevnosti, trajala več kot desetletje. Kosovelov dom je ob odprtju, leta 1991, ponudil prostor za prireditve v dvorani s 437 sedeži, kjer odtlej potekajo gledališke igre, koncerti in filmske ter plesne predstave.



Svečana otvoritvena prireditev je bila 12. aprila, najprej z razstavo slik akademskega slikarja Poldeta Oblaka, nato so nastopili kraški literarni ustvarjalci France Magajna, Aleksander Peršolja, Maja Razboršek, Magdalena Svetina in David Terčon. Slavnostni govornik je bil takratni predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan, zatem je nastopil Mešani pevski zbor Divača pod vodstvom Edija Raceta. Mestno gledališče ljubljansko je uprizorilo komedijo Antona Tomaža Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi v režiji Zvoneta ­Šedlbauerja.

Leta 2009 so s pomočjo evropskih, državnih in občinskih sredstev dokončali še Srednjo dvorano, kjer so tudi televizijski studio, koncertni prostor in plesni ali gledališki oder. Uporabljajo jo predvsem za komorne dogodke in sprejme 150 obiskovalcev. Najmanjša je Pomladna dvorana, kjer je prostora za 60 obiskovalcev in je namenjena otroškemu programu, služi tudi kot baletni in plesni vadbeni prostor. Prav nad nekdanjo vrtačo stoji odprt amfiteater, ki sprejme do 1000 obiskovalcev. Poleg kulturnih dogodkov tu organizirajo tudi razstavne, kongresne in druge prireditve.
 

Kupili so enega od najboljših klavirjev v državi

Marjan Suša, prvi direktor Kosovelovega doma, v dokumentarnem filmu med prigodami omeni tudi nabavo klavirja, ki je bil po njegovih besedah zagotovo eden od najboljših v Sloveniji. Denar zanj je prispevalo podjetje Petrol, ki je tedaj začelo graditi bencinski servis na Fernetičih. »Pri izbiri klavirja so bila med nami precejšnja razhajanja, in ko nisem videl več drugega izhoda, sem odšel k Dubravki Tomšič – ona mi je na list papirja napisala priporočilo, da se nabavi steinway,« se je spomnil Suša. Zlatko Silič, znameniti­ uglaševalec klavirjev, ki je šel osebno po ta klavir v Hamburg, ga je dopolnil, da je to »perla«, ki si jo lahko želi svetovna glasbena elita. Preden se je odločil prav za ta klavir, je zavrnil deset drugih, ki so mu jih ponudili pri nemškem vrhunskem proizvajalcu klavirjev.


 

Raznovrstnost, s poudarkom na filmu

Kosovelov dom je enajst let vodil tudi Gojmir Lešnjak - Gojc, pod katerim so s SNG Nova Gorica ustvarili tudi eno od njihovih najuspešnejših predstav, komedijo Kako smo ljubili tovariša Tita, ki je imela 144 ponovitev. Gojc je ponosen tudi na pravljični lik Škratke Srečke, ki jo je do nedavnega predstavljala Urška Orel in je prepričljivo nagovarjala predvsem otroško občinstvo. Projekt festivala otroške popevke Brinjevka, ki si ga je zamislil že prvi umetniški vodja Aleksander Peršolja, so morali v poznejših letih opustiti, saj je bil prezahteven finančni zalogaj.

Nina Ukmar, ki je prevzela krmilo Kosovelovega doma leta 2012, je z novo naložbo v tehnološko opremo Velike dvorane poudarila pomen filmske ponudbe. Zagnala je program filmske vzgoje za mlade (Filmšula), starejše občinstvo je privabila s Torkovo filmsko budnico, z novo programsko sodelavko so nastali tudi novi programi, kot denimo Beremo in gledamo. Hkrati je postavila v ospredje tesno sodelovanje s ­šolami in vrtci.



Sežanski kulturni dom je v 30 letih obiskal skoraj poldrugi milijon ljudi, izvedli so nekaj manj kot 10.000 predstav, pri čemer je v povprečju na eno prireditev prišlo več kot 150 obiskovalcev. A na teh lovorikah ne morejo spati, se zaveda direktorica, na to jih je opozoril predvsem pričujoči koronavirusni čas. »Čeprav smo imeli v jesenskih in zimskih mesecih dober odziv na naše filmske in druge dogodke, ki smo jih organizirali v okviru Art kino mreže Slovenije, platforme za spletni kino, je očitno, da so ljudje epidemije močno naveličani. Prav tako ne moremo tekmovati z lepim spomladanskim vremenom, zaradi katerega nam obisk spletnih dogodkov dodatno pada,« je ugotovil. Vsekakor bodo nadaljevali raznovrstno kulturno ponudbo, hkrati so filmi steber, na katerega v tem negotovem času še posebej stavijo.