Festival kot velika domača zabava

Festival Ana Desetnica je v dobrih dveh desetletjih gostil več kot pet tisoč uličnih umetnikov iz več kot štiridesetih držav. Prihodnji teden – od 2. do 7. julija – se bo »potujoča legenda mnogoterih čudes, diva mestnih ulic in trgov Ana Desetnica« dvaindvajsetič odpravila na pot.

Idejni vodja festivala, na katerem se predstav­ljajo uveljavljene ulične­ skupine iz Slovenije in tujine, Goro Osojnik letošnji poskus udomačitve javnega prostora v okviru festivalskega koncepta dnevne sobe pričakuje z velikim upanjem.

V okviru festivala bo Ana Desetnica v čednem spremstvu umetnikov iz enajstih držav (Slovenije, Španije, Avstrije, Tunizije, Kolumbije, Belgije, Gane, Irske, Velike Britanije, Nemčije in Nizozemske) obiskala enajst mest: Kamnik, Ankaran, Šoštanj, Novo Gorico, Ljubljano, Krško, Novo mesto, Sežano, Celje, Škofjo Loko in Ilirsko Bistrico.

V Ljubljani bo Ana Desetnica s stoli, naslanjači, mizicami in drugimi kosi pohištva spet ustvarila domačne kotičke na Slovenski cesti ter jih napolnila z različnimi vsebinami. Organizatorji vabijo k sodelovanju: »Pripovedovalci, pesniki, glasbeniki in ljubitelji klepeta bodo ogreli ozračje ter odprli prostor tudi za vaše pred­loge, in če vas na licu mesta zamika, da bi dodali vzdušju ščepec svoje umetnosti, je ta dobrodošla! Zato vabljeni, da v intimi dnevne sobe na ulici in v poletnem večeru potegnete na plan kakšen špas, iz duše izlijete srčno poezijo, iz grla izvabite pesem ali dobro zgodbo. Izbirate lahko med naslednjimi tematskimi druženji: glasbena dnevna soba, pripovedna dnevna soba, pesniška dnevna soba ali klepet z neznancem v dnevni sobi, vedno pa je prostor in čas tudi za drugo.«


 

Gospod Osojnik, tik pred ­začetkom je dvaindvajseti ­festival Ana Desetnica. Kakšna je moč pouličnega ­komedijantstva?

Lahko je velika. Ulični komedijant ima srečo, da nastopa tam, kjer govori ime, na ulici, in ima tako širok doseg ljudi, ki jih lahko nagovori, bodisi tiste, ki pridejo z namenom, in naključne mimoidoče. Bodimo odkriti: zadnje čase je vedno več komedijantstva, tako kot ves svet se komedijanti pomikajo v smeri zabave, vendar se še zmeraj trudimo dobiti predstave, ki ponujajo zgodbo in imajo sporočilnost. Izkušnje nam pravijo, da se z zgodbami zelo dobro dotakneš ljudi – pa ne gre za to, da bi jim vsiljeval neke resnice, vsekakor pa jih lahko soočiš z različnimi vprašanji. Pošiljanje političnih sporočil in protestiranje ni stvar pouličnega gledališča. Naša moč, naša angažiranost je v tem, da soočamo občinstvo z vprašanji, situacijami, temami, ne ponujamo pa odgovorov. Če bi jih, bi se nam hitro zgodilo, da bi nagovarjali le istomisleče. Ulica je prostor za vse, tako za tiste, ki so nam po nekaterih plateh blizu, kot za tiste, ki gledajo na svet drugače. Če bi poskušali lansirati 'pravilne' resnice, bi vsaj polovico ljudi odgnali, a zakaj bi to počeli, če gremo na ulico zato, da bi nagovorili kar najširšo množico.
 

Stavite na spektakel ali komornost, na kak poseben žanr?

Tako kot v vseh zvrsteh se je treba odločiti. Živimo v svetu, ki premore sedem sekund pozornosti, zato je povsod največ zabave. Ko sestavljamo program festivala,­ poskušamo najti različne vsebine, ne moreš biti le resen ali le zabaven. Spektaklov primanjkuje, vsaj takih, ki bi si jih lahko privoščili, po drugi strani pa vidimo, da gredo spektakli vedno bolj v smeri filmskih projektov vrste A, z veliko posebnimi efekti, a vsebinsko praznostjo. Časi velikih pouličnih spektaklov so se vsaj začasno izpeli, ne le pri nas, zato poskušamo festival dopolnjevati z družabnimi, družbenimi vsebinami, ki niso nujno performativne. Zagovarjamo teorijo o dveh mogočih načinih konzumacije festivala, eden je, da si izbereš predstave, ki si jih želiš ogledati, drugi pa, da enostavno greš na festival in šele vidiš, kaj se ti lahko zgodi, koga lahko srečaš, kaj zanimivega lahko vidiš. Vedno bolj pomembno ni le to, da festival je, ampak da prinaša v mesto posebno ozračje.
 

Za letos napovedujete nadaljevanje udomačitve javnega prostora v okviru festivalskega koncepta dnevna soba, ki ste ga zastavili pred dvema letoma. Je to to?

Običajno na dve leti menjamo lokacije, pred tremi leti pa se nam je zgodilo, da se ob vsem obnavljanju in spreminjanju mesta festival ni zelo poznal, občutil, in smo se odločili, da bo treba spremeniti pristop, zmanjšati število prizorišč. Šli smo na Slovensko in si rekli, da jo hočemo spremeniti v festivalsko prizorišče. Lani smo zaradi prenove šli v Argentinski park, pravzaprav v Park slovenske reformacije in na prenovljeni del Gosposvetske ulice, letos bomo šli spet na Slovensko – da bi poravnali račune do sebe in občinstva. Verjetno bomo koncept enotnega festivalskega ozemlja, ki je bil lepo sprejet, kar obdržali.
 

Nastopali in pozneje vodili ste Gledališče Ane Monro, festival uličnega gledališča je nastal na vašo pobudo. Spomini?

Začetki so bili zelo formalni. Po desetletju in pol delovanja smo ugotovili, da je težko dobiti subvencije za produkcije, laže pa, če kaj organiziraš – in smo razvili koncept festivala Ana Desetnica. V tistem času smo zelo dobro sodelovali s festivalom Lent in je steklo, ko pa je tedanja ljubljanska županja Vika Potočnik ugotovila, da bi bilo kaj takega super tudi v Ljubljani, je steklo tudi tu. Letos nas zaradi tamkajšnjih organizacijskih težav v Mariboru prvič po več kot dveh desetletjih ni.
 

Plemeniti so se sčasoma pridružile Ana Mraz, Ana Plamenita in Ana Prešerna.

Ano Mraz s Turizmom Ljubljana delamo, bi rekel, že sto let, zamisel, da bi za vsak letni čas imeli svoj festival, se je pokazala za prezahtevno za tim, ki ga imamo, Prešerno smo opustili in ostali na treh, čeprav Plemenita včasih je, včasih pa ne. Letos bo.
 

Pred leti mi je vodja avstralskega združenja igralcev omenil, da živimo v raju, saj je med kratkim obiskom večinoma srečeval le stalno zaposlene igralce. Pri njih je odstotek ravno obrnjen, je rekel. Kako preživite pouličnjaki?

Težko. Večinoma smo v tistih manjšinskih odstotkih samostojno zaposleni, je pa prednost gledališke sfere v Sloveniji možnost prehajanja iz enega risa v drugega. V tujini si v enem žanru, v uličnem gledališču, in nikjer drugje, pri nas pa še v klasičnem gledališču, plesu in drugod. Počasi se kot realnost kaže tudi nekaj drugega: ko smo začeli Šuglo, šolo sodobnih performativnih in uličnih umetnosti, sem si vzel za zgled Fince, njihovo cirkuško prizorišče. Tam so potrebovali skoraj dve desetletji za preboj, mi smo na področju uličnega gledališča potrebovali manj časa, povezujemo se z drugimi festivali in tržišče za slovenske skupine se počasi odpira. Sistematično delo daje rezultate, slovensko ulično gledališče dobiva sloves in ponuja tisto, česar je tudi drugod vse manj, zgodbe.
 

Kakšni so trendi v pouličnem gledališču? Pred nekaj leti ste opazili vdor fizičnega gledališča, akrobatiko, ples.

Omenjeni vdor je bil zelo uspešen, zdaj celo prevladuje v ponudbi, akrobatike in različnih cirkuških veščin je veliko, precej je tudi sodobnega plesa, sploh gibalnega, vzpostavlja se poseben trend, ki mu pravim arhitekturni, gradi pa na vizualnem, a kljub vsemu si mislim, da imajo gledalci radi kaj manj abstraktnega, preprosto zgodbe. Upam, da se bo ta zvrst gledališča spet vzpela. Pohod­nih predstav skoraj ni več, prav tako ne predstav z več kot tremi nastopajočimi. Smo pa odlični v predstavah, za katere so značilni družabna komponenta, druženje, fizični, ne le virtualni stik. V tem smislu bo naša letošnja dnevna soba na Slovenski še bolj privlačna, nadgradili jo bomo, zato smo si od Murata in Josa izposodili slogan Od ljudi za ljudi, obiskovalce vabimo, da svoje spretnosti delijo z drugimi.