Kaj pomeni biti igralec? Kako prehaja iz vloge v vlogo? Se vase po predstavi spet vrne isti ali zavedno zaznamovan z likom, v katerega se je vživel? Kaj pa, če se sploh noče več vrniti vase in hoče za vedno (p)ostati nekdo drug? Kako nastaja čarovnija, ki ji pravimo gledališče? Predstava Odhodi vlakov, ki jo bodo v Mestnem gledališču ljubljanskem jutri premierno postavili na Malo sceno, odstira tisto, kar je osvet­ljeno z reflektorji, predvsem pa tisto, kar ostaja skrito za kulisami v poltemi.

V novem letu v MGL nadaljujejo zastavljen koncept dramski igralci režirajo. Na Malo sceno bodo jutri postavili predstavo za dva igralca Odhodi vlakov češkega dramatika, režiserja in prevajalca Petra Zelenke. Ta je leta 2004 napisal komedijo za dva igralca, ki sta jo navdihnili predstavi angleškega pisatelja in dramatika Michaela Frayna, enodejanka Kitajci (1970) in Hrup za odrom (1982). Zadnja odstira dogajanje v zaodrju, kjer teče skrito, vzporedno življenje predstave, je na novinarski konferenci povedala dramaturginja predstave Petra Pogorevc. Zelenka je tako v svojem delu uveljavil princip igre v igri, da bi prikazal lovljenje ravnotežja med zasebnim in poklicnim življenjem, smisel in poslanstvo igralskega poklica ter približal eksistencialno razsežnost igralca. Zaradi tega so tuji kritiki označili predstavo za praznik igralskega poklica.


Kljub resni zasnovi je to dramska farsa, situacijska komedija, v kateri zakonca Jo in Stephen povabita na večerjo dolgoletno prijateljico, ki se je pred kratkim razšla z možem, ta pa pripelje s seboj novega partnerja. Stvar se zaplete, ker je pozabljivi in raztreseni Stephen povabil tudi njenega bivšega moža. Po prvem delu se z igralcema preselimo na drugo stran kulise, kjer spremljamo Igralko in Igralca, ki se rutinsko in virtuozno levita iz vloge v vlogo, hkrati pa v igro in njun profesionalni odnos vdirata dejanskost in resnično življenje, saj sta bila ­nekoč par.

Po besedah direktorice in umetniške vodje MGL Barbare Hieng Samobor je to repetitivna komična igra po vzoru burleske v slogu Charlieja Chaplina, Busterja Keatona ali našega Ježka, ki je na meji banalnosti in melanholičnosti.
 

Imperativ: predstava ne sme odpasti

Igro je režiral Primož Ekart, za katerega je bil študij te predstave emocionalno potovanje. Vlogo režiserja je na povabilo Barbare Hieng Samobor pred njim sprejel pokojni Jernej Šugman in za dokaj velik izziv izbral oba igralca. V kar sedem likov se vživljata Mojca Funkl in Primož Pirnat. Po Šugmanovi smrti ideja o predstavi ni zamrla, ampak so jo v duhu imperativa, da predstava ne sme odpasti, uresničili. »Veliko smo se spominjali, smejali in jokali,« je o ustvarjalnem procesu povedal Primož Ekart.



Čeprav je to komedija, je namreč v predstavi veliko govora o smrti, minljivosti. Tako minljivosti trenutka, ki ga gledališče neprestano lovi, kot minljivosti igralcev. Tako so se spominjali nekdanjih kolegov (tudi Gašperja Tiča, ki je pred desetletjem igral glavni lik v še eni Zelenkovi komediji Zgodbe vsakdanje norosti), pretresali svoje pretekle vloge, tako tiste na odru kot tiste zasebno, in premišljevali svoj odnos do gledališča. »Prva stvar, ki prežema dramsko besedilo, je strast do gledališča, kar je bilo tudi za nas pomembno izhodišče,« je povedal Ekart.
 

Zakaj igram?

Da predstava odpira problematiko gledališča na več ravneh, je dodala Mojca Funkl v vlogi Jo, Bee, Saše in Igralke. »Igralec mora biti sposoben odmisliti zasebno življenje in na oder ne sme vleči osebnih stvari, po drugi strani pa prav te stvari bogatijo njegovo igro, če jih zna pravilno usmeriti in uporabiti. V predstavi se lotevamo različnih ravni in plasti. Kot igralci se soočamo z različnimi izzivi v zasebnem življenju, ki se kažejo v našem poslu, sprejemamo različne vloge, tudi take, ki nam niso blizu, v predstavah, v katere ne verjamemo, zato, da bi plačali položnice. Sprejemamo kompromise in se hkrati trudimo obdržati integriteto. Pridejo tudi globoke krize, saj na vrhu ni prostora za vse. Takrat se moramo vprašati, zakaj imamo tako radi svoj poklic.«


Vse to pretresa predstava Odhodi vlakov, v kateri, kot je v gledališkem listu zapisala dramaturginja Petra Pogorevc, »igralca uzremo razpetega med osebnimi težavami in umetnostjo, v precepu 'zaslužiti za življenje' ali 'ustvarjati visoko umetnost'. Pravzaprav uzremo slehernika, razdvojenega med delom in zasebnostjo, človeka, ki brezupno išče oporo in si prizadeva biti popoln v vseh vlogah, ki jih od njega zahteva življenje.«