Literatura mora delovati kot katalizator dialoga

Enaindvajseta izvedba literarnega festivala Fabula v koprodukciji Beletrine in Cankarjevega doma po besedah organizatorjev ponuja poglobljene razmisleke o človeški identiteti, preseganju nacionalnih in kulturnih meja ter osvetlitev univerzalnih človeških izkušenj in vrednot. Kako in s čim, sta pojasnila Aljaž Koprivnikar in Eva Kučera Šmon.

Letošnja Fabula nosi slogan Kar nas oblikuje. Zakaj ste ga izbrali?

Eva Kučera Šmon: Seveda smo ga izbrali kot rdečo nit vseh letošnjih knjig, ki se vsaka po svoje dotikajo vprašanj zunanjih vdorov v posameznika, a še pomembneje se mi zdi, da na neki način draži in vabi k razmisleku o okolju, času, umetnosti, družbi, politiki in ne nazadnje o nas samih, ki bi morali biti edino sito, skozi katero bi šlo tisto, kar nas, in kar želimo, da nas, oblikuje.

Pri izbiri smo kolebali, ali naj na konec stavka postavimo vprašaj in tako slogan zapeljemo v smislu dražečega vprašanja: Kaj nas oblikuje? Na koncu se je vsem zdelo bolje, da ostane preprost in nezaključen in da še vedno odpira možnosti za premnoge interpretacije. Ko ga je z vizualno podobo obogatila letošnja ilustratorka in avtorica celotne podobe festivala Tereza Prepadnik, se mi je zdel še bolj poveden kot prej, saj nakazuje zunanje vdore, ki nas (ne)zavedno spremljajo in oblikujejo po svoje.

Najprej je to družina, pozneje družba, kultura, okolje, prepričanja, sistemske ureditve in ne nazadnje posamezniki. Kdo torej sploh smo, če s sebe odlepimo vse oznake, vse družbene vloge, tudi nekakšno lastno determiniranost, ki je pogojena s socialnim statusom, trenutnim utripom sveta, koščkom zemlje, ki ga naseljujemo, in družbo, ki jo soustvarjamo, ji sledimo, verjamemo v izgrajene sisteme in tako omogočamo njen obstoj.

Kar nas oblikuje? Knjige!

Aljaž Koprivnikar: Hkrati se slogan odziva na nujnost obravnave vse bolj perečih globalnih izzivov, kot so vojne, ekološka kriza, vse večja individualizacija družbe, erozija kritičnega mišljenja, vzpon nacionalizma in drugih ideologij, ter tako literaturo in festival postavlja v središče kot prostor za poglobljeni razmislek in dialog.

Preteklih nekaj edicij se je precej ukvarjalo s krizami, identiteto, tudi spominom. Iz kriz še nismo izšli in se le še poglabljajo.

Eva Kučera Šmon: Težko ubežimo nečemu, kar je tako vseprisotno, da se je na neki način že zažrlo v literaturo in nasploh v umetnost. Fabulo sem v preteklih letih dojemala kot neke vrste angažiran festival, ki k nam ob pravem času pripelje tisto, kar bi morali brati. Kot producentka ga zdaj ne doživljam nič drugače, le da sem letos še posebej pozorna na pester spremljevalni program, za katerega sva si z Aljažem prizadevala do zadnjega.

Mislim, da se Fabula dobro zaveda, da ni festivala brez angažiranega, raznovrstnega, kritičnega in radovednega občinstva ter da je to treba iskati med različnimi generacijami bralcev. Prav to je odlika festivala Fabula – da k nam pripelje literaturo, ki jo je mogoče brati skupaj, v nekem posebnem dialogu med bralci in med knjigami, ta dialog pa splete ravno festival sam.

Aljaž Koprivnikar: Upam, da bomo prav prek literature z letošnjim festivalom prispevali vsaj delček k mozaiku upanja in vizije za prihodnost bolj povezanega in razumevajočega sveta.

Za nekoliko drzno bi ob tem lahko kdo označil potezo, da ste v luči dveh vojn, v Ukrajini in Gazi, povabili rusko avtorico, čeprav disidentsko – in še judovskega rodu –, Marijo Stepanovo.

Aljaž Koprivnikar: Globoko sem prepričan, da mora literatura delovati kot katalizator dialoga. Podpreti moramo glasove tistih, ki spodbujajo k razumu in izzivajo sedanje stanje. Vsekakor pri tem ne gre prezreti prepleta politike in literature; vsako literarno delo namreč nosi potencial, da bo, ali pa je, politična izjava. Pa vendar: verjamem, da vrednost literature izhaja iz njene sposobnosti raziskovanja in osvetljevanja zapletenega razmerja med osebnimi izkušnjami in političnimi okoliščinami, spodbujanju kritičnega diskurza in razmisleka.

Uiti ne le maščevanju, temveč spominu samemu

Kljub izzivom iz preteklosti, kot je, denimo, bilo vabilo Sergeju Lebedjevu v času ruskega napada na Ukrajino ali trenutnim pritiskom, ki jih osebno doživljam zaradi razmer v Izraelu, verjamem, da bo navzočnost Marije Stepanove, enega najpomembnejših glasov ruske opozicije, z njenim obravnavanjem svobode, identitete in spomina ter vpogledom v boj proti represivnim režimom in družbenim anomalijam naš dialog obogatilo. Na ta način Fabula deluje kot odprt prostor, ki omogoča raziskovanje široke palete perspektiv in prispeva k oblikovanju vizije prihodnosti družbe.

Ob njej moramo izpostaviti še Mirceo Cărtărescuja, kandidata za Nobelovo nagrado, ki je nastopil na Fabuli pred Fabulo, in prejemnika zadnjega mednarodnega Bookerjevega nagrajenca Georgija Gospodinova. Sicer pa je opazna močna zasedba avtoric iz osrednje in vzhodne Evrope.

Aljaž Koprivnikar: To je na neki način namerno prizadevanje za odpravo zgodovinske marginalizacije ženskih glasov v literaturi in družbi, na drugi strani pa vpogled v ta del Evrope, ki se tako na političnem kot na kulturnem področju v zadnjih letih sooča s številnimi izzivi. Hkrati pa tam nastajajo zanimivi literarni eksperimenti in se vzpenjajo ženski glasovi in glasovi, ki se ne identificirajo v moškem spolnem spektru.

Zelo pomembno se mi zdi predstaviti dela iz manjših jezikov in kultur, morda za slovenske bralce in bralke celo sorodnejših literatur, hkrati pa končno le odpraviti vpliv moške prevlade znotraj literarnega prostora, ki je glede na izrazito ustvarjanje (ta trenutek večinoma) ženskih avtoric resnično že passé.

Pol Guasch FOTO: Maria Rodenas

Na otvoritvenem dogodku se bo v sklopu programa Fabula Hub predstavilo zveneče mlado ime katalonske literature Pol Guasch. Tudi lanska mlada avtorica, Cristina Morales, je z Iberskega polotoka. Bi lahko že govorili o vzorcu?

Aljaž Koprivnikar: Fabula Hub se podobno kot osrednji literarni program Fabule ne ozira na nacionalne pripadnosti svojih gostov, hkrati pa poskuša odpraviti pomanjkanje prinosa resnično sveže literature v slovenski literarni prostor – tiste žive, v nastajanju. Ne moremo mimo dejstva, da se v Sloveniji bolj kot ne izdajajo dela, ki so že prepoznavna v širšem literarnem prostoru ali pa so nam v smislu literarnega trga ali celo bralskega okusa sorodno blizu. Zato zadnja leta Fabula Hub zasleduje predvsem literarne prostore, iz katerih v slovenskih prevodih prejmemo manjše število del in so inovativna v širšem svetovnem kontekstu, kar vsekakor v primeru mladih glasov velja tako za portugalsko kot tudi špansko književnost.

Eva, letos ste prevzeli vlogo producentke, in ker prihajate z AGRFT, ste poskrbeli za novost.

Eva Kučera Šmon: Vsako leto se študenti AGRFT lotijo snemanja filmov, ki jih nato predstavimo na posameznih literarnih dogodkih in na spletu. Zdelo se mi je dobro, da bi študenti letos doživeli tudi bolj uradno premiero, ki jo bomo izvedli 6. marca v kinodvorani na novi AGRFT na Aškerčevi 5. Za filmskega ustvarjalca je čisto drugače, če premiero doživi v polni dvorani namesto na manjšem zaslonu ali na spletu in tega včasih študentom manjka.

Uradni premieri bo sledila še razprava o literarnih adaptacijah, ki jo bo vodila študentka in koordinatorka Fabulinih filmov Lara Šifrer. Literarnih adaptacij za filmsko platno je vsako leto vedno več in prav je, da se o sedanji produkciji in načinih adaptacije pogovarjamo tudi s študenti. Tudi sama sem se lani lotila svoje prve literarne adaptacije, in sicer – in to je veliko naključje – Fabuline knjige Očetov sinko Dina Pešuta. Skupaj sva naletela na kar nekaj ovir – od iskanja novih zornih kotov in gledišč do novega branja materiala, ki ga je treba oblikovati na povsem drug način, ne da bi zgodbo kakorkoli osiromašili.

Mistifikacija pisateljskega procesa se mi zdi nepotrebna

Posebno pozornost boste namenili tudi ilustraciji. Da za podobo Fabulinih žepnic vsako leto poskrbi drugi ilustrator, je zdaj že navada, njihovo delo pa je bilo že tudi nagrajeno.

Aljaž Koprivnikar: Zavestna odločitev k vsakoletnemu novemu imenu oblikovne zasnove našega festivala je nastala v želji krepitve literarne ilustracije v našem prostoru, promociji (predvsem) mladih ustvarjalcev, hkrati pa bralstvu ob visokokakovostni literaturi ponuditi tudi umetniški izdelek. To zadnja leta uresničujemo tudi z razstavo ustvarjalskega procesa izbranega Fabulinega oblikovalca oziroma oblikovalke. Da s tem krepimo tako prostor likovnega kot literarnega področja, dokazujejo tudi mednarodna priznanja, ki so jih naši nekdanji oblikovalci prejeli v tujini – Matija Medved, denimo, zlato nagrado ameriškega društva ilustratorjev v New Yorku, Eva Mlinar pa posebno priznanje Hiii Illustration International Competition na Kitajskem.

Svet okoli sebe je dobro opazovati z radovednostjo

Z letošnjo edicijo festivala se, kot pravite, zaključuje neko obdobje. Kaj točno to pomeni?

Aljaž Koprivnikar: Zaključek tega obdobja bo za Fabulo trenutek introspekcije in morebitne preusmeritve, iskanja novih konceptov in prilagajanja zahtevam občinstva. Tako bo nastopil čas, da razmislimo o primerih dobrih praks, programskih vsebinah, ki dobro delujejo, in tistih, ki jih še moramo izboljšati oziroma nadgraditi, o prihodnjih zasnovah in novih konceptih.

Glede na vse nižje financiranje, ki nam ga namenjajo MOL in drugi festivalski sponzorji, ki smo jim za podporo sicer zelo hvaležni, že v zadnjih dveh letih, denimo, vse bolj iščemo priložnosti in podporo iz tujine. To nam je letos uspelo z vzpostavitvijo financiranja naše mednarodne rezidence Fabula Hub – Balkanska literarna Odiseja prek EFFEA, veseli pa smo tudi povabila v mednarodno platformo CELA. Festival Fabula bo ne glede na prevetritev tudi v prihodnje izpolnjeval svoj prvotni cilj – biti osrednji slovenski literarni festival, ki med bralstvo prinaša visokokakovostno literaturo in jo širi na inovativne načine, s čimer vse večjo prepoznavnost prejemamo tudi v mednarodnem prostoru.

Georgi Gospodinov: Preteklost je včasih to, kar smo si pravkar izmislili

Katerega dogodka ali gostovanja se sama še posebej veselita?

Aljaž Koprivnikar: Veselim se čisto vseh dogodkov, verjetno pa najbolj odprtja festivala s Polom Guaschom ter obiska Georgija Gospodinova, ki me je s Časovnim zakloniščem in Fiziko žalosti še posebej nagovoril. V izjemno veselje mi bo tudi razstava v DobriVagi, kjer bomo priča ustvarjalnemu procesu letošnje ustvarjalke Tereze Prepadnik ter seveda zaključek, ko bomo – in to si upam trditi – ponosno podoživljali festival Fabula, ki bo vsakega od nas oblikoval po svoje.

(ALJAŽ) Tudi jaz se veselim vseh dogodkov, saj bom ves marec in delno tudi april živel izključno z literaturo. Gre za magično, nadrealistično izkušnjo, pri čemer se veselim gostovanja tako naših tujih gostov kot literarnih dogodkov slovenskih ustvarjalcev iz Fabulinega izbora. Največ pa mi pomeni Fabula Hub, ki sem ga vzpostavil in znotraj katerega Fabula vse bolj nastopa kot inkubator mladih imen v mednarodnem literarnem prostoru.