Zasanjano zaziranje skozi okno – proti morju

Veronika Simoniti je v esejistično-zgodbenem orisu avtopoetike za revijo Literatura zapisala, da se ji zdi »zgostiti bistvo poseben izziv«. Potemtakem tudi ne čudi, da se je v slovensko literarno pokrajino zapisala predvsem kot avtorica kratkih zgodb in manj kot romanopiska.

Z romanom Ivana pred morjem (Cankarjeva založba 2019), ki je izjemno eruditski preplet zgodovine in literature, bo to stališče potrebno spremeniti. Med romanom Kameno seme, ki se je uvrstil med finaliste za nagrado kresnik in novim romanom, ni izšla nobena zbirka kratke proze (razen v prevodu), predvsem pa je avtorica dokazala, da zna in zmore – v enem kosu – zaobseči zgodbo, ki nas s suspenzom ne samo drži v napetosti, pač pa ponuja izjemen estetski užitek. Paradigma, ki ji ostaja zvesta tudi v novem romanu, je, da namesto podrobnega opisovanja dobimo izbrušeno, izpiljeno prozo, ki se resda razgleduje po preteklih pokrajinah, predvsem času druge svetovne vojne, vendar s hitrimi, iskrivimi črtami, ves čas reflektira svet, v katerem živimo.

Stavki, ki jih izrekajo njeni junaki, so ritmično domišljeni, pri čemer slutimo, da se resničnost nenehno izmika in da je relativizirana, kar gre pripisati tudi opisovanemu okolju – zgodbe Veronike Simoniti se največkrat odvijaju na Mediteranu. Od tod izhaja tudi posebna ritmika pripovedi, ki variira od radoživosti, spontanosti do krhkosti in zadržanosti, pa tudi čutnega in intelektualnega, v primeru tega romana, predvsem o času in prostoru. Takšna senzibilnost avtorici omogoča, da je kritična ne samo do okolja s katerim se najlaže poistoveti, pač pa tudi do sedanjega časa, ki ga vidi kot spreplet historičnih okoliščin. Vse, kar je bilo, še vedno je, iz česar sledi, da še tako droben fragment v sebi nosi zavest bodisi o presežnem ali daljnem.



Roman Ivana pred morjem na zgodbeni ravni vzpostavi relacijo med Parizom in slovenskim Primorjem, kamor se junakinja vrne, da bi počistila stanovanje pokojne mame za resnega kupca. V kupu porumenelih forografije najde sliko babice. »Z eno roko drži dlan moje petletne mame, drugo ima položeno na nosečniški trebuh. Na hrbtni strani je zapisana letnica 1943,« se sama s seboj pomenkuje pripovedovalka. Ker je vse do tega trenutka verjela, da je bila njena mama edinka, se v njej začnejo porajati vprašanja: kaj se je zgodilo z otrokom v trebuhu? Kaj od babičine preteklosti je ostalo zamolčano in nenazadnje, kdo je oče tega otroka, saj je iz pisem, ki jih pripovedovalka najde v hiši svojih prednikov, razvidno, da je bil ded tedaj v Srbiji, na evropskem smetišču.

Rekonstruiranje preteklosti preko najdenih pisem navaja k misli, da je roman Ivana pred morjem mogoče brati kot pisemski roman, ki zadeva intimne zgodbe protagonistov na začetku dvajsetega stoletja, čeprav je veliko več kot to. Tisto kar dela pripovedi Veronike Simoniti posebne ni toliko kompozicija, hitre menjave prizorov ali pa proznih žepkov, ki utegnejo pripoved razbiti, fragmentirati, niti jezik, do katerega pripovedovalci zaradi čutno-zaznavnih sinestezij, estetizirane skladnje in bogate metaforike, gojijo sladostrasten odnos, pač pa glediščna točka. Junaki Veronike Simoniti so pogosto dvo ali celo večjezični; njihova prepišna identita jih dela ranljive, izkoreninjene, tuje, zato pa toliko bolj občutljive, morda celo čuječne.

In ravno ta ranljivost identitete se kar sama ponuja kot osnova za dramaturški zaplet; v primeru romana Ivana pred morjem, zaradi večperspektivičnosti, menjave gledišč, ni verjetno, da so junaki ali pa konkretno, Ivana, žrtve zgodovinskih okoliščin; o njih je smiselno govoriti kot o preživelcih, ki se nočejo odpovedati hrepenenjski drži. V osamljenosti, obstranskosti, umetniškosti, pa tudi pasivizmu, liki Veronike Simoniti v sebi nosijo nekaj cankarjanskega. Ivana je na primer lik, ki jo pisateljica zariše v široke pahljačastem razponu, od naivno zaljubljene partizanske učiteljice do zrele ženske, ki je prerasla bolečino. Ravno vsakokratna relativizacija tega, kar je resnično in namišljeno, junake in posebej junakinje, ki so zaznamovane s travmo, dela, če ne lahkotne, pa vsaj eterične.

Poseben spoj lahkotnosti in obremenjenosti z zgodovinsko identiteto, ustvarja prostor za zamolčano. Avtorica je v enem izmed intervjujev dejala, da jo zanima tisto, »kar s povedanim ni povedano«. Jasno je, da je neubesedeno v funkciji usvarjanja atmosfere, še bolj pa te skrajne lege, ki so najprej lege jezika, govorijo o nečem, kar je ključno za pisavo Veronike Simoniti in je Tina Kozin precizno opredelila v spremnem zapisu k romanu Kameno seme: resnica se kaže kot nekaj nedosegljivega. V zadnjem romanu je to zelo lepo razvidno, ko v Ivani še zadnjič vznikne iluzija mladosti; nova sproščenost, ki jo išče na dimastih ljubljanskih obiskih pri nekdanjem partizanu Vitaliju in Aleksi, se kar noče in noče poroditi.

Knjiga je polna uvidov, ki jih je moč brati kot okruške posamične resnice, toda po drugi strani je morebitna fragmentarnost presežena z drobci tistega, kar v realnosti, kot pravi Tina Kozin, obstaja kot del kulturnega oziroma družbenega izročila in / ali vedenja: mitologije, umetnosti, teoretske refleksije, znanosti. Eden takšnih primerov je razgovor med pripovedovalko in njenim francoskim partnerjem, ki na začetku deluje rahlo osorno in recimo kot nekakšen razumski protipol: očita ji, da do morja goji sentimentalen, pocukran odnos, po njegovem ji morje pomeni zgolj veselje, lepoto, sprostitev, medtem ko je morje lahko tudi smrtonosno, prvinsko, grobo.

Pripovedovalka, ki se zaveda, da je sestavljena iz družinskih gest, ritualov, med katerimi je tudi Ivanino zaziranje k morju, kot tudi iz zgodb samih, pri čemer se sprašuje, koliko je sploh legitimna, da te zgodbe razkriva, morje inkorporira na nevsiljiv način; služi ji kot navdih in zakladnica asociacij, simbolov in metafor. Zaradi tega morje v tej pripovedi ni skonstruirano, in je celo ključ za vstop v zgodbo. S tem ni mišljeno samo plastenje perspektiv in stavkov, k spominja na zibanje morja, pač pa tudi osnovno držo junakov. Morda nekoliko preveč pojasnjevalno deluje le francoski okvir, toda na koncu – soočeni z elementom ognja, ki posrka pisemsko vsebino – osupli zremo, kako je avtorici uspelo ujeti praktično neulovljivo, krhko snov.