Z veseljem v vrsti

Naravno se »bojim« strnjenih množic in nočem stati v vrsti, zato se jim, intimno, izognem, če je le mogoče, in vendar se, profesionalno, prilagodim, ko ne gre drugače. Komunicirati se zdi najlepše osredotočeno v dvoje in sam s seboj, čeprav se radoveden človek priuči vsega, tudi počez blablaja v splošnem hrupu.

Pred tedni sem se z veseljem postavila v vrsto, mirno stala, potrpežljivo lezla komaj za ped na vsakih pet minut ali še več – res se je vleklo kot jara kača – in čakala na pisateljev podpis. Najbolj bran in nagrajevan portugalski literat José Luís Peixoto je v znameniti lizbonski knjigarni Ler Devagar ('brati počasi') v umetniški četrti LX Factory, enem od najbolj sproščenih koncev v pirenejskem mestu, predstavljal svoj novi roman Autobiografia. Naslov je intriganten, kajti avtor – mlajše generacije je, letnik 1974 – se v knjigi romaneskno »pogovarja« s slovitim nobelovcem Joséjem Saramagom. Pokojni velikan portugalske književnosti mu je pred dvajsetimi leti obrnil življenje na glavo: v njem je prepoznal izvrstnega pisca ter mu napovedal izjemno kariero.



Peixoto – bi lahko dobil lepši kompliment? – zdaj piše knjigo za knjigo in navdušuje bralce, domače in tuje. Zato ne preseneča, da smo po večerni predstavitvi knjige za njegov nočni avtogram potrpežljivo čakali, dolgo stali na mestu, se vsak s svojim izvodom v roki po polžje pomikali naprej ...



Navdihujoče pa me čudi, da zatem nisem dočakala le posvetila, ampak še vso portugalsko mehkobo zraven: pozdrav s poljubom, prisrčen pomenek, topla čustva in smeh, vse, česar ni mogoče pričakovati v zadržani Sloveniji in se ne kaže nadejati niti v intelektualistični Franciji. Hipoma me je spreletelo, da je karizmatični Peixoto kot literarni mesija, ki se ga ljudje želijo dotakniti.

Književnost je vedno odkrit pomenek s seboj, je pogovor s piscem ob zajemanju iz njegove bolj kot ne iskrene pisave. Najbolj dotakljivi pisci se kažejo tudi kot intimno dobri ljudje.