Vsako delo premore nekaj osebnega

V prevodu Muanisa Sinanovića je izšla avtobiografska pripoved v verzih Otroci, delo srbske dramaturginje in pesnice Milene Marković. To je izrazito neposredno, robustno, včasih boleče iskreno izpovedno pisanje, potopljeno v umazan vsakdan, hkrati dobiva tudi mitsko avro, ki jo daje senzibilna liričnost.

Koliko svobode imate pri pisanju drame, saj veste, da bo uprizorjena na odru?

Sem predvsem pesnica. Moje igre so večinoma poetične fragmentarne igre v posebni metriki, nekatere so napisane v verzih, s songi. Drame so večinoma nastajale po naročilih različnih gledališč. Vedno sem imela svobodo, da sem pisala, kar sem hotela. Ker pa je drama namenjena uprizarjanju, moraš poznati elementarno logiko dogajanja na odru, da obstajajo odnosi, konflikti, liki.

Vaša avtobiografska poema Otroci je napisana kot poezija, a brez rim. Koliko so sploh še pomembne rime v poeziji?

Roman v verzih Otroci je poezija. V zgodovini književnosti obstaja prosti verz ali beli verz, kot mu pravijo. Od konca 19. stoletja so pri njem vztrajali modernisti, romantikom je bil ljubši beli verz. Po drugi strani pa v verzih ni svobode, če parafraziram Eliota, verz mora biti pod popolnim nadzorom, da se sploh imenuje poezija.

Da je nekaj poezija, ni nujno, da ima rime, imeti mora poseben jezik, verz, določeno metriko in pesniške stilne figure. Metrike so lahko normativne, opisne, glasbene, akustične ... V antični in srednjeveški poeziji so bile pesmi brez rime. Roman Otroci ima dele, ki so napisani v rimi. Pesniki praviloma znajo pisati v rimah, to ni problem. Ali boste izbrali rimo ali drugo vrsto verza, je stvar forme in strukture, ki si jo določite sami.

Milena Marković, Otroci, prevedel Muanis Sinanović, Beletrina, 2024

Koliko je po vašem mnenju fikcije v avtobiografijah in avtobiografije v leposlovju?

Avtobiografija ni resna literatura, je posvečena literatura, ki jo pišejo znani ljudje ali pa zanje piše pisatelj v senci. Včasih je lahko zelo dobro, ko pišejo slavni režiserji ali slikarji, je lahko kot učbenik, z opisi procesov, ki so jih delali. Sicer pa gre večinoma za čisti šund.

Zato je nekoliko žaljivo nekaj imenovati avtobiografija. V vsakem leposlovnem delu je tudi nekaj osebnega o piscih, celo v žanrski literaturi. Če ni osebnega, potem to ni pisec, ni glas, ki bi bil prepoznaven po tem, kar je.

Zgodbo začnete kot deklica, ki je nihče ne vidi. Odrasli običajno otrok sploh ne vidimo.

Odrasli otroke včasih vidijo, včasih ne, včasih jih preveč gledajo. Razlogi za to so v življenju odraslih.

Po nekaj desetletjih se je zgodil še en fenomen, da starih ljudi nihče ne vidi.

To ne drži povsem. Nihče ne vidi revnih. In ubogih starih ljudi še manj. Vsa Evropa je država starih ljudi. Kmalu bodo uvažali mlade od drugod, da bo imel kdo delati.

Vsi smo prepričani, da smo odraščali v čudni družini, dokler ne zvemo, v kakšni družini so odraščali naši prijatelji ...

To je zgodba o mladih, ki morajo najti svojo identiteto tako, da se zaupajo drug drugemu. Nekateri se zaupajo še psihiatrom. Na koncu se vse zvede na isto, saj si postajajo zgodbe vse bolj podobne, pa vendar je vsak človek drugačen.

Roman Otroci je tudi svojevrsten spomenik balkanskim ženskam, ki so pogosto pasivne in le redko aktivne v ustvarjanju lastne usode.

Roman Otroci ni spomenik balkanskim ženskam. Prevajajo ga v francoščino, nemščino in angleščino, ljudje se prepoznavajo in so navdušeni nad univerzalnostjo, ki zadeva človeštvo. V romanu se pojavljata jugoslovanski in nato srbski etos in etnos, saj govori o značilni podrobnosti, ki je povezana z dobo, ki je minila.

Da so ženske na Balkanu pasivne in neaktivne, je posploševanje. Ljudje imajo pogosto predsodke do Balkancev, s čimer kažejo svojo arogantnost in nevednost. V SFRJ so imele ženske volilno pravico od leta 1945, ne pa v Švici, kjer volijo šele od leta 1971. Na ta vprašanja bi bilo treba odgovoriti zelo resno, in to je bolj za sociologe in zgodovinarje.