Vpliv dojenčic z zaslona na Nobelovo nagrajenko

Kaj naredi Nobelova nagrajenka, če zaradi pandemije ne more obiskati svojih vnukinj, dojenčic dvojčic, in ju lahko vidi le na zaslonu? Napiše jima zgodbo. To je po trinajstih pesniških zbirkah naredila devetinsedemdesetletna Louise Glück. Knjigo z naslovom Marigold in Rose: Zgodba bo založba Carcanet izdala 11. oktobra.

V knjigi na vsega 64 straneh Nobelova nagrajenka spremlja prvo leto življenja deklic s cvetličnima imenoma ognjič in vrtnica, ko »začenjata sestavljati svet med materinimi zgodbami 'davno, davno tega' in očetovimi 'nekoč'«, so zapisali pri Guardianu. »Ta mali knjižni čudež je hkrati žalosten in smešen ter prežet z občutkom stoičnega čudenja ... podoben ni ničemur, kar je Louise Glück napisala doslej, hkrati pa je neizogiben in transcendenten,« so o knjigi zapisali pri založbi Carcanet, kjer je doslej izšla večina njenih pesniških zbirk, »zgodba o začetkih in koncih, od katerih vsak sklepa tisto, kar se je zgodilo prej. Humornost, stopnja spoznavanja in ironični anahronizmi dojenčici ohranjajo pozorni, presenečeni, Marigold in Rose se bere kot nova vrsta mita o stvarjenju.«

Direktor založbe Michael Schmidt je dodal, da so bili s sodelavci »povsem nepripravljeni na to prozno delo, saj takšne proze, iz ust dveh dojenčic, jasne, resnične in brez kančka sentimentalnosti, doslej niso videli. Vsaka Louisina knjiga je edinstveno in čudovito presenečenje.«

O zgodbi, ki se odvija, kakor da bi si pesnica zamišljala misli obeh dvojčic, je Louise Glück povedala, da jo je sprožilo ogledovanje posnetkov: »Spominjam se, da sem nekomu povedala, da je videti dvojčici na zaslonu, kot da bi šel v živalski vrt: vidiš obnašanje, ki ga sicer ne, saj dvojčki komunicirajo med sabo, še preden komunicirajo s kom drugim.«

O otrocih je Nobelova nagrajenka že pisala, še posebej v hvaljeni zbirki Ararat iz leta 1990, v kateri je črpala iz svojega otroštva in svojih izkušenj kot matere, toda zgodba o Marigold in Rose je drugačna, za izhodišče so ji bili videoposnetki vnukinj Emmy in Lizzy iz Kalifornije, kamor se iz Cambridgea v Massachusettsu ni smela odpraviti na obisk.

»Ogledovanje teh posnetkov je zame postalo nekakšna obsesija,« je pisateljica povedala v nedavnem intervjuju. Posnetki so jo spodbudili k pisanju in sinu je po elektronski pošti pošiljala kratke odlomke, on pa jih je bral družini, čeprav dojenčici slišanega še nista mogli razumeti. V nekaj tednih je tako nastala knjiga, o kateri zdaj avtorica napol v šali pravi, da je »portret umetnika kot malčka«.

Louise Glück je bila leta 2020 šele šestnajsta dobitnica Nobelove nagrade od leta 1901, namenili so ji jo »za njen nezgrešljivi poetični glas, s katerim z ostro lepoto naredi posameznikovo eksistenco univerzalno«. Član Nobelovega odbora Anders Olsson je njen pesniški ton označil za »odkrit in brezkompromisen, poln humornosti in presunljive duhovitosti«.

Za pesniško zbirko Divja perunika je leta 1992 dobila Pulitzerjevo nagrado, leta 2014 je prejela ameriško nacionalno nagrado za književnost za zbirko Noč zvestobe in vrlin. V slovenščini je v prevodu Veronike Dintinjana dosegljiv izbor z naslovom Onkraj noči, ki je izšel leta 2011 v zbirki Mladinske knjige Nova lirika, lani je v isti zbirki in prevodu iste prevajalke izšla še zbirka Zimski recepti iz kolektiva.