Lavreatka je ameriška pesnica Louise Glück

Vsako jesen oktobra se v Stockholmu v častitljivi palači, kjer je sedež Kraljeve švedske akademije in tamkajšnje borze, v tako imenovani borzni dvorani dogaja podoben ritual: sredi dopoldneva, ob 9.30 – obvezno mora biti četrtek – se osemnajst »nesmrtnih«, članov leta 1768 ustanovljene vrhunske institucije, odloči, kdo bo dobitnik Nobelove nagrade za literaturo, stalni tajnik akademije pa natančno ob enih popoldne urbi et orbi oznani pisateljevo ime.

Danes je slavila ameriška pesnica Louise Glück. Nagrado so ji namenili »za njen nezgrešljiv poetični glas, s katerim z ostro lepoto naredi posameznikovo eksistenco univerzalno«. V slovenščini je dosegljiva njena zbirka Onkraj noči.

Louise Glück (rojena leta 1943, zdaj živi v Cambridgeu v Massachusettsu) ima po očetovi strani korenine med madžarskimi Judi. Od druge zbirke Hiša na barju (1975) se nanjo lepijo literarne nagrade in častni naslovi (na primer ta, da je bila članica sveta rektorjev Ameriške akademije pesnikov, bila je, leta 2003, tudi poeta laureatus ZDA, njen profesorski poklic je govorjenje o poeziji).

V slovenščino jo je za zbirko Nova lirika leta 2011 prevedla Veronika Dintinjana, prevajalka in seveda tudi sama pesnica, ki je poslovenila zajeten (večinski?) del njenega opusa.

Njeno načelno stališče do pesništva, iz katerega je mogoče sklepati, da je poezija zanjo predvsem eksistencialno in intimistično sporočilo, je podano v tejle njeni izjavi: »Besedo 'pesnik' moramo uporabljati previdno; to je ime za aspiracijo, ne za poklic. Z drugimi besedami: ni samostalnik za v potni list.« O najvišji aspiraciji te poezije govori še ena njena izjava: »V tej gesti (zavestnega odpovedovanja nebistvenemu) vidim otroka, kakršen sem bila, ki noče spregovoriti, če naj to pomeni, da se ponavlja.«

Poezija v Onkraj noči govori o teži družinskega debla, o banalni drugosti drugega (moškega)­ spola, o mučni inerciji ljubezni, o krepčilni samoumevnosti samote in o temni zarji individualizma. Reči je mogoče, da je Američanka Louise Glück poeziji, zapisani ali preliti v slovenščino, v lanskem letu dodala največjo težo.





Louise Gluck se je rodila na Long Islandu. Njen oče je sin madžarskih priseljencev in si je tudi želel postati pisatelj, a nikoli ni zbral poguma in se je raje posvetil kupčiji. »Manjkala mu je strast, ki človeka žene, da pusti vse in gre za klicem; da kljub neuspehom ne obupa,« je zapisala v knjigi Proofs and Theories (Dokazi in teorije) iz leta 1994.

Njena mati je ni razumela. »Zaman sem si prizadevala,« pravi, »odobravanja od nje nisem dobila.« Tudi zato je v najstniških letih Louise zbolela za anoreksijo, padla v šoli in morala na terapijo. K psihoanalizi je hodila sedem let in pogosto jo je popadel strah, da bo terapija zatrla njeno željo po ustvarjanju in izražanju čustev. »Nič takega se ni zgodilo, pač pa sem se naučila misliti,« je zapisala.

Vpisala se je na Kolumbijsko univerzo in zacvetela pod mentorstvom Stanleyja Kunitza, ki je bil tudi sam poeta laureatus. Že takrat je imela vse, kar odlikuje vrhunske pesnike: popoln nadzor nad medijem in občutek za čas in zgodovino, ki bralca popeljeta onkraj časa in osebnih stisk.



Njene pesmi so pogosto melanholične in lirične, s čudovitimi pomenskimi odtenki, ritem in interpunkcija sta enako nabita s čustvi kot same besede. Odlikujejo jih preprost jezik in burna čustva: »Že kot otrok sem rada pisala pesmi in všeč so mi bile tiste, ki so imele najbolj preprost besednjak. Ni me prevzela umetelnost besednih zvez, ampak občutek svobode, ki jo daje prizorišče, občutljivo tempiranje in polna, presenetljiva širina pomenov posamezne besede. Že takrat sem čutila, da preprost jezik najbolje služi temu namenu.«

Med njenimi dvanajstimi zbirkami poezije je The Wild Iris (Divja perunika), za katero je leta 1992 dobila Pulitzerjevo nagrado. Poleg tega vse življenje predava na kolidžih.

Dvakrat je bila poročena, vendar njeno delo in značaj zahtevata preveč samotnih ur, da bi lahko zakon dolgo zdržal. Čeprav je prijetna družba, ima izjemen smisel za humor in zna bliskovito odgovoriti, je rada veliko sama; marsikomu se zdi stroga in zadržana.

Od leta 1901 je Nobelovo nagrado za literaturo prejelo 29 anglofonih pisateljic in pisateljev, največ, 17, pa jih je bilo iz Francije. Vsi zapisniki, ki zadevajo odločanje akademikov, ostanejo tajni petdeset let.

Olga Tokarczuk, ki je lani prejela nagrado za leto 2018, je bila šele petnajsta lavreatka od skupaj 116 doslejšnjih dobitnikov Nobelove nagrade za literaturo, pred njo so jo prejele Svetlana Aleksijevič, Alice Munro, Herta Müller, Doris Lessing, Elfriede Jelinek, Wisława Szymborska, Toni Morrison, Nadine Gordimer, Nelly Sachs, Gabriela Mistral, Pearl S. Buck, Sigrid Undset, Grazia Deledda in Selma Lagerlöf.

Dobitnik nagrade prejme zlato medaljo, diplomo in letos vsoto deset milijonov švedskih kron, nekaj manj kot milijon evrov.