Obama v iskanju modrosti in elegance

Ko se je nekdanji ameriški predsednik Barack Obama lotil »zabavne male tradicije« in začel med predsedovanjem poleg naslovov priljubljenih filmov, ki si jih je ogledal, in glasbe, ki jo je poslušal, objavljati letne sezname knjig, ki jih je med letom prebral, ali pa priporočilne sezname knjig za poletno branje, je bilo več kot očitno, da je v Beli hiši knjižni molj, možakar, ki trdi, da so knjige tkanje življenja. In ko se nekdo take sorte loti pisanja spominov, je velika verjetnost, da knjiga ne bo tanka. Sveži slovenski prevod prvega dela Obamovih predsedniških spominov oziroma predsedniške avtobiografije, globalne uspešnice Obljubljena dežela, ima skupaj s slikovnim gradivom več kot osemsto strani.

Na splet obsojeno pleme bralcev

Obljubljena dežela je izšla sredi lanskega novembra, založba Penguin Random House (PRH) je poročala, da so do 17. decembra, torej v prvem mesecu po izidu, v Združenih državah Amerike in Kanadi prodali več kot 3,3 milijona izvodov v vseh formatih (knjiga je bila na voljo tudi kot zvočna knjiga v avtorjevi izvedbi), samo v prvem tednu je bilo prodanih 1,7 milijona izvodov, prvemu natisu 3,4 milijona izvodov so takoj dodali novih 4,7 milijona za ameriški in kanadski trg. Kljub novembrskemu izidu se je Obamova knjiga uvrstila med deseterico najbolje prodajanih knjig leta 2020 na ameriškem knjižnem trgu.

Rekordni prvi dan

V ZDA je šlo prvi dan v promet 887 tisoč izvodov, kar je bil rekord za PRH, na Otoku pa so v prvem tednu prodali več kot sto tisoč izvodov. Obamovi spomini so razmeroma dobro tekmovali v predsedniški tekmi: knjigo Georgea W. Busha Odločilne točke (Decision Points) so v prvem tednu prodali v 775 tisoč izvodih, Moje življenje (My Life) njegovega predhodnika Billa Clintona pa je v prvih osmih dneh šlo med kupce v milijon izvodih. Za knjigo spominov Michelle Obama Moja zgodba (Becoming), ki je postala ameriška knjiga leta 2018, je bilo prvi teden prodaje malenkost manj zanimanja kot za predsednikovo, 725 tisoč izvodov je bilo prodanih prvi dan prodaje in nekaj več kot 1,4 milijona v prvem tednu, čeprav je nekdanji predsednik med gostovanjem v oddaji Stephena Colberta Late Show v programu družbe CBS povedal, da se mu zdi tekmovanje brezupno in da je že vnaprej izobesil belo zastavo. Knjigo Michelle Obama so po podatkih konglomerata Bertelsmann v letu 2019 prodali v več kot deset milijonih izvodov le na ameriškem, britanskem, španskem in nemškem trgu. To so sicer imenitne prodajne številke, vendar rahlo zbledijo v primerjavi s prodajnimi podatki o zadnjem, sedmem romanu J. K. Rowling o Harryju Potterju iz leta 2007, Harry Potter in svetinje smrti, ki so ga v prvih štiriindvajsetih urah razgrabili kar osem milijonov izvodov.

Ko si avtor vzame čas

Obama popelje bralce svoje spominske knjige v Ovalno pisarno in Krizno sobo v Beli hiši, v Moskvo, Kairo, Peking in druga mesta, oglašuje založba Učila International prevod, ki ga je opravil Jure Šešet. Seznanjeni smo z njegovimi mislimi, medtem ko sestavlja kabinet, se bojuje s svetovno finančno krizo, preučuje Vladimirja Putina, premaguje na videz nepremostljive ovire za zagotovitev sprejetja zakona o cenovno dostopni zdravstveni oskrbi, prihaja navzkriž z generali glede ameriške strategije v Afganistanu, se loteva reform Wall Streeta, se odziva na pogubno nesrečo naftne ploščadi Deepwater Horizon in odobri operacijo Neptunova sulica, ki pripelje do smrti Osame bin Ladna.

FOTO: Učila

A v resnici ni tako preprosto. Vsaki posamezni zadevi se nekdanji predsednik, o katerem se zdi, da je tako rekoč ves čas zasanjan v državniško premišljanje o kontekstih in vzrokih za posamezne dogodke, posveti neskončno natančno in se pri tem ne brani nikakršnih podrobnosti, ne moti ga niti to, da se na trenutke pred bralca postavi skoraj v učiteljski pozi. Je tudi skrajno temeljit: samo da pride po časovni premici do sestavljanja kabineta v času pred vetrovnim dnem inavguracije, porabi več kot debelih 250 strani, kar bi komu drugemu skoraj zagotovo zadostovalo za celotno zgodbo.

Različne širjave in različni odtenki

Za avtorjevo gostobesednost je seveda »kriv« avtorski zamah, ki je na seznam uspešnic časnika New York Times uvrstil tudi njegovi deli Sanje mojega očeta in Pogum za upanje. Obama se v zadnji knjigi – prvem delu spominov, izida drugega še niso napovedali – ne zadovoljuje z golim kronološkim prečesavanjem svojega mandata (in pogledovanjem po predpredsedniškem življenju), ampak zmeraj najde priložnost za ilustrativne zastranitve, drobne miselne prebliske in razlaganje ameriškega predsedniškega sistema in dometa predsednikove moči s posameznimi primeri iz zgodovine, kar bi utegnilo zanimati del publike; tiste, ki jih bolj zanimajo različne strukture ameriških mednarodnih odnosov, čakajo ključna pričevanja v nadaljevanju knjige.

Pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie je v oceni za New York Times zapisala, da je avtor že v prvem delu spominov sicer natančno osvetlil pomemben trenutek v ameriški zgodovini, a je hkrati tudi pokazal, kako se je Amerika spremenila tako, da je hkrati ostala nespremenjena. Prav o tem Obama zastavi veliko premisleka, ko razpravlja o svoji politični poti pred vstopom v Belo hišo. Eden od starejših temnopoltih svetovalcev mu ob njegovem pohodu, ki ni bil brez obotavljanja, namigne, da so prejšnje generacije opravile svoj posel, ravno njegova pa mora z maksimo o upanju in spremembah to pot uspešno nadaljevati.

Dvomov je imel mladi idealist na začetku svoje poti precej, najraje je čas preživljal v samoti: »Kar koli se je že snovalo v meni v tistih urah, preživetih v samoti, kakršna koli vizija o boljšem svetu je že smela cveteti v rastlinjaku mojega mladostnega uma, vse to je komajda prestalo že preprosto preizkusno razpravo. /.../ Podoben sem bil mlademu Walterju Mittyju, Don Kihotu brez Sanča Pansa. Tudi to je mogoče najti v mojih takratnih dnevniških zapiskih, ki so dokaj natančen popis vseh mojih primanjkljajev. Tega, da sem raje gledal v svoj popek kot ukrepal. Določene zadržanosti, celo plahosti, ki morebiti izvira iz moje havajske in indonezijske vzgoje, vendar je tudi posledica globoke sramežljivosti. Občutljivosti na zavrnitve ali osmešenje. Mogoče celo temeljne lenobe.«

Precej besed Obama nameni tudi zapuščini suženjstva in segregacije, ki jo je detektiral na svojih brezštevilnih predvolilnih potovanjih po državi in ki je v marsičem oblikovala njegove reakcije na predvolilnih televizijskih srečanjih, ki so skorajda glavni element ameriške volilne tekme. Obisk razpadajoče, večinsko črnske javne šole v podeželskem mestu v Južni Karolini mu je dal posebno motivacijo in uvid: »Takšni trenutki so mi pomagali sprevideti utrudljive učinke dolgotrajne brezpravnosti, zasičen filter, skozi katerega so številni temnopolti Južnokarolinčani vsrkavali našo kampanjo. Začenjal sem doumevati pravo naravo svojega nasprotnika. Nisem kandidiral proti Hillary Clinton ali Johnu Edwardsu niti proti republikancem. Kandidiral sem proti nespravljivi teži preteklosti; proti nedejavnosti, vdanosti v usodo in strahu, ki jih je ta porajala.«

Obsežnost izzivov

Nekaj pozneje, ko se je kot predsedniški kandidat znašel v Afganistanu in na pogovorih s poveljnikom koalicijskih sil v Iraku, generalom Petraeusom, in v več svetovnih metropolah, si je privoščil dolgo lamentacijo kot odgovor na vprašanje: »Ali sem bil pripravljen postati svetovni voditelj? Ali sem imel diplomatske veščine in znanje, ali sem bil vzdržljiv, ali sem imel avtoriteto za dajanje ukazov? Uravnoteženo potovanje je bilo zasnovano tako, da bi dalo odgovor na takšna vprašanja: šlo je za zahtevno avdicijo na mednarodnem prizorišču. Imel sem dvostranska srečanja s kraljem Abdulahom v Jordaniji, Gordonom Brownom v Angliji, Nicolasom Sarkozyjem v Franciji. Sestal sem se z Angelo Merkel v Nemčiji. /.../ V nekaj maratonskih dneh v Izraelu in na Zahodnem bregu sem se ločeno sestal z izraelskim predsednikom vlade Ehudom Olmertom in palestinskim predsednikom Mahmudom Abasom. /.../ Po Gibbsovih besedah sem po mnenju medijev preizkus 'predsedniškega videza' opravil z odliko. Toda zame na poti ni šlo zgolj za vtise. Še bolj kot doma sem občutil obsežnost izzivov, ki so me čakali v primeru zmage, in eleganco, ki bi jo potreboval na položaju.«

Obamovo gosto pripovedovanje ponuja ekskluzivne vpoglede v predsednikovo življenje, a ni se mogoče znebiti vtisa, da je na mnogih mestih, kjer bi lahko povedal več, avtor več kot diplomatsko zadržan in uglajen, ves čas v lovu na famozno eleganco, ki se ji z drugo besedo reče državništvo. V avtobiografiji se prikazuje kot človek upanja, a tudi kot človek, ki se dobro zaveda svojih omejitev – in zna to tudi vešče povedati v knjigi.