Upovedovanje nemirnega časa še bolj nemirnega prostora

Nocoj se je uradno odprl 39. ­festival Vilenica, ki bo v številne kraje po Sloveniji (in s skokom čez mejo) do sobote prinašal dela več kot dvajsetih avtorjev in literarnih posrednikov iz šestnajstih držav. Nagrada vilenica 2024 bo tokrat romala v roke Miljenku Jergoviću, slovenski avtor v središču je Dušan Šarotar.

Festival, ki poteka pod okriljem Društva slovenskih pisateljev, bo vsebinski fokus do leta 2027 usmerjal v temo Krasni novi svet, osredotočen na izzive, ki jih pred človeka in literaturo postavljajo umetna inteligenca, sociološke in tehnološke spremembe, globalni jeziki in podnebne spremembe.

»Kadarkoli se človeštvo srečuje z novo tehnologijo, ki bistveno spreminja ontološko naravo kakega področja ali dela, se posamezniki na to odzovemo na dva predvidljiva in predvidljivo nasprotna načina. Na eni strani imamo tehnoromantike, ki tehnologiji pripisujejo vsemogočno in ponavadi odrešujočo moč: tehnologija naj bi rešila vse težave tega področja, ga izboljšala, demokratizirala in poenostavila.

Na drugi strani imamo tehnofobe, prerokovalce pogube, ki v tehnologiji vidijo zlo, ki bo uničilo 'naš način življenja', področje podvrglo totalitarnemu nadzoru in zlorabi ter ga izropalo in osiromašilo smisla. Tokratna predjubilejna, 39. Vilenica se bo torej soočila z izzivom, ki se imenuje umetna inteligenca, tako da bo skušala krmariti med obema skrajnostma – med idealizacijo in strahom,« so ob najavi programa dejali organizatorji.

Vulgarizmi v literaturi so prej razgledanost kot nekultiviranost

Petkov večer bo posvečen letošnjemu nagrajencu Miljenku Jergoviću, pisatelju, pesniku, kolumnistu, publicistu, esejistu, uredniku, novinarju, literarnemu kritiku in dokumentaristu. FOTO: Ivan Posavec

Problematika avtorskih pravic

Dogodki bodo o delih, ustvarjenih z orodji umetne inteligence, tako razpirali številna vprašanja: Je to res še umetnost in če, kakšna? Kaj, če bralci ne bodo videli razlike med literaturo, ki jo je napisal človek, in literaturo, ki jo je napisal stroj? Je to res še stroj, če zna napisati nekaj novega? Kako beremo takšno delo? Zakaj bi sploh brali takšno delo, če za tem ni človeške izkušnje? Komu je namenjeno in kdo je avtor literarnega dela, ki ga je napisala umetna inteligenca?

»Morda je banalno, ampak trenutno nam umetna inteligenca odpira največ težav prav na področju avtorskih pravic – banalno, kot je banalno preživetje v poznem kapitalizmu,« poudarjajo organizatorji. Kajti »besedila umetne inteligence seveda ne nastanejo iz nič. Ne napajajo se pri njeni bogati domišljiji, gre pravzaprav za svobodno kombiniranje obstoječih tekstov, za zmožnost posnemanja oziroma simuliranja. Umetna inteligenca lahko napiše pesem v Prešernovem slogu, če ji je na voljo Prešernov opus, ne zmore pa pisati kot umetna inteligenca. Sama po sebi nima sloga, nima lastnega glasu ali zgodbe, ne zmore prekršiti žanrskih pravil, ne zna biti inovativna.«

Modrost poraza, norost zmage

V pestrem in razgibanem programu, ki bo literaturo ponesel čez Ljubljano, Sežano, Štanjel, Lokev, Novo Gorico in Trst, bo petkov večer posvečen letošnjemu nagrajencu Miljenku Jergoviću, pisatelju, pesniku, kolumnistu, publicistu, esejistu, uredniku, novinarju, literarnemu kritiku in dokumentaristu, rojenemu leta 1966 v Sarajevu (tam je živel do poletja 1993, ko je oblegano mesto zapustil in se nastanil v Zagrebu). Jergović se je kot »avtor identitet­nega pluralizma« ter »natančen in empatičen kronist burnih, nepojmljivih, groznih in hkrati lepih časov predvsem južnoslovanskega prostora, širokopotezen portretist človeških usod, zaznamovanih s prelomnimi kolektivnimi in osebnimi dogodki«, podpisal pod več kot trideset del.

Kot je v utemeljitvi nagrade, ki bo avtorju v kraški jami Vilenica podeljena v soboto, dejala članica žirije Đurđa Strsoglavec, je Jergovićeva pisava »izredno berljiva mešanica gnomskosti in lahkot­nosti, dokumentarne tehtnosti in melodramatične starinskosti v najžlahtnejšem pomenu besede«. Dodala je, da Jergović tehtno in obenem pozorno upodablja nemiren čas še bolj nemirnega prostora »ter tako tudi nas v tem času in prostoru, našo Modrost poraza, norost zmage, kot je naslovljena njegova esejistična zbirka o metafori življenja«.

Kot je zapisala Diana Pungeršič, je Dušan Šarotar s svojo občutenjsko in presežno odprto pisavo eden od najizvirnejših predstavnikov sodobne slovenske književnosti. FOTO: Voranc Vogel

Vprašanja spomina in spominjanja

Kot tuji gostje se bodo predstavili Lamija Begagić (BiH), Lenka Kuhar Daňhelová (Češka), Ryan Falzon (Malta), Petr Hruška (Češka), Dora Kaprálová (Češka), Efstatia Paliodzika (Grčija), Paolo Rumiz (Italija) in Robert Şerban (Romunija), nabor slovenskih gostov pa sestavljajo Muanis Sinanović, Dominik Srienc (Avstrija/Slovenija) in Jernej Županič.

Dušan Šarotar, pisatelj, pesnik, prevajalec, scenarist in fotograf, rojen leta 1968 v Murski Soboti, avtor več kot dvajset del, opusa, ki v veliki meri obravnava usodo judovske skupnosti in holokavst v Murski Soboti in širše v Prekmurju, je tokratni slovenski avtor v središču. Njegovo prozo, prepleteno z vprašanji spomina in spominjanja, »zaznamujejo opisi narave, mesta in posebna atmosfera, ki jo izpisuje z značilnim poetičnim jezikom, pisanim v dolgih stavkih«.

Kot je zapisala Diana Pungeršič, je Dušan Šarotar »s svojo občutenjsko in v presežno odprto pisavo eden od najizvirnejših predstavnikov sodobne slovenske književnosti. Pisatelj, pesnik in scenarist v svojem bogatem opusu, ki ob številnih scenarijih za dokumentarne portrete umetnikov in delih za otroke šteje doslej deset proznih knjig in tri zbirke poezije, tenkočutno izrisuje zemljevide nevidnega, neslišnega in zamolčanega sveta – v zavedanju, da ta govori, tudi če je zakopan v molk«.

V neomajni zavezanosti pesniški resnici Šarotar snuje samosvoj, notranje sklenjen literarni opus, je dodala literarna kritičarka. »Kot pisatelj krajinar ustvarja knjige metafore, mnoge med njimi je opremil tudi z lastnimi črno-belimi fotografijami, ki zaokrožajo dialog z mrtvimi in tišino, iz katere vznika njegov edinstveni jezik – lovilec podobe časa. Iz teh, le slutenih pokrajin porojena pripoved ne pojasnjuje logike banalnega sveta, temveč približuje celoto bivanja, udomačuje zaumno skrivnost in na sledi presežnemu blaži bolečino življenja.«