Tako angleško srce

Javier Marías živi v Madridu na srednjeveškem trgu Plaza de la Villa, čisto blizu Plaze Mayor. Nad stanovanjem v tretjem nadstropju ima še eno stanovanje – za knjige. Kakih 20.000 jih je. Tam ima mir, nihče ne pozna številke telefona in tam piše na električni pisalni stroj. Kolumne za časopis El País pošilja – kako staromodno! – kar po faksu.



Pije kokakolo light in kadi cigarete reemtsma R1. Je strasten verižni kadilec. »Če ne bi kadil, mislim, da ne bi postal pisatelj. Ponavadi pišem s cigareto v roki, ampak v resnici ne kadim toliko, cigareta mi samo tli med prsti.« Pred leti se je moral odločati med kajenjem in tem, ali bo predaval na univerzi v Oxfordu. Odločil se je za … Saj ni treba dvakrat ugibati.

Zaljubljen je v nogomet. O nogometu je napisal celo zbirko kolumen. V nekem intervjuju je razkril, zakaj španske nogometne sodnike naslavljajo z dvema priimkoma. Če se v Španiji pišeš García ali Gonzalez, nujno potrebuješ še en priimek. Če se pišeš Marías, to ni potrebno, ker ta priimek ni tako pogost. V šestdesetih letih, na vrhuncu Francove diktature, je bil neki sodnik v la ligi s priimkom Franco. V medijih je nastopal kot Franco Martínez. »Kako pa bi bilo videti, če bi v časopisu pisalo: Franco je okradel ekipo? Ali pa: Navijači so jezni na Franca?« Mimogrede: Maríasov drugi priimek je Franco.



Navija za kraljevski klub iz Madrida, čeprav mu je všeč tudi rivalski klub iz Barcelone. Od tam je tudi ženska, v katero je zaljubljen, a ne živita skupaj. »To se mi vedno dogaja,« je povedal v nekem intervjuju, »da ženska, ki jo ljubim, živi v drugem mestu ali v drugi državi ali pa je poročena z drugim.«

Angloaburrido

Javier Marías se je rodil 1951. v Madridu. Njegov oče, pisatelj in filozof Julian Marías, je kmalu po Javierjevem rojstvu prišel navzkriž z režimom, nekaj časa je bil celo zaprt, potem je odšel na delo v ZDA, med drugim je poučeval na prestižni univerzi Yale. Z očetom se je čez lužo preselila vsa družina, med drugim je bil njihov sosed Vladimir Nabokov. Mati, pisateljica Dolores Franco Manera, je umrla, ko je bil Javier star šestindvajset let.



Prvo kratko zgodbo, ki je bila tudi objavljena, je napisal pri štirinajstih. Pri sedemnajstih je pobegnil od doma k stricu v Pariz. Tisto poletje se je izobraževal v temnih kinodvoranah, v šestih tednih je videl 85 filmov, po dva na dan, in napisal prvi roman. Ko se je vrnil v Madrid, je napisal drugega. Potem pa se je za šest let posvetil prevajanju. Prevajal je Johna Updika, Thomasa Hardyja, Williama Faulknerja, Nabokova, Williama Butlerja Yeatsa, Josepha Conrada, Laurencea Sterna – prevod Tristrama Shandyja je opremil z več kot tisoč opombami.

Zlobneži pravijo, da Javier Marías sploh ni španski pisatelj, ampak Anglež, ki ga prevajajo v španščino. Nekateri trdijo celo, da je angloaburrido, kar naj bi pomenilo dolgočasen Anglež. Prijatelji pravijo ravno nasprotno, da rad v »angleški maniri« zbija šale, ampak da so te včasih zelo resne. Zaradi odraščanja v ZDA in dela v Veliki Britaniji, na Oxfordu je med drugim predaval prevajanje, tekoče govori angleško. Že večkrat so mu očitali, da je preveč hladen in da piše za ženske. »Kot da bi bilo to kaj slabega. Berejo me tako ženske kot moški. Nisem jaz kriv, da ženske berejo več kot moški.«

V osemdesetih je njegove romane (Sentimentalnež in Vse duše) začela spoznavati preostala Evropa. Španska zvezda pa je najsvetleje zasijala na nemškem knjižnem trgu, in to z romanom Tako belo srce.

Maríasmanija

V Nemčiji je pravo maríasmanijo sprožil literarni kritik Marcel Reich-Ranicki, znan po tem, da je nekoč v oddaji Literarni kvartet raztrgal knjigo Günterja Grassa. Dobesedno. Maríasov roman Tako belo srce ga je tako navdušil, da ga je imenoval »genialna knjiga«, pisatelja pa »trenutno največji živeči pisatelj na svetu«. Kot je še menil »papež med nemškimi literarnimi kritiki«, bi si knjiga zaslužila, da bi postala številka ena na lestvicah. In še enkrat se je pokazalo, da so Nemci poslušen narod, saj se je prodaja romana v enem mesecu povzpela s 5000 na 115.000 izvodov, na koncu pa jih je bilo prodanih kar milijon in tristo tisoč.



Po zaslugi prevajalke Marjete Drobnič imamo najpomembnejša dela iz njegovega opusa tudi v slovenščini: Tako belo srce (1997), Jutri v bitki misli name (1999), Tvoj obraz jutri (Vročica in sulica, 2008; Ples in sen, 2009; Strup in senca in zbogom, 2010), Zaljubljenosti (2013), Tu začne se zlo (2016), Berta Isla (2018). Slab značaj (2016) pa je prevedel Ferdinand Miklavc.

Marías ima čisto svojo tehniko pisanja, ki je lahko, kot pravi, »smrtonosna«. Za trilogijo (sam ji pravi roman v treh zvezkih) Tvoj obraz jutri, ki obsega kakih 1600 strani in jo je pisal osem let, je na štirih listih formata A5 napisal nekaj idej, nekaterih potem sploh ni uporabil. V nekem intervjuju je povedal, da je popravil samo malenkosti, kakšen torek je denimo spremenil v četrtek, v nekem drugem pa priznal, da ko kaj popravi, stran še enkrat natipka in potem še enkrat in še enkrat, včasih tudi desetkrat.



Sovraži zelo debele romane, zato je Tvoj obraz jutri napisal v treh knjigah. Tako je, po njegovih besedah, dal bralcu priložnost, da prebere eno, če mu je ta všeč, pa lahko poseže še po drugi in tretji. »Če knjige Tvoj obraz jutri ne bi napisal jaz, sploh ne vem, če bi jo prebral,« je še dodal. Menda je obupal tudi pri Mojem boju Karla Oveja Knausgårda, odnehal je po tristo straneh. Rad pa ima Alice Munro pa Coetzeeja, občasno vzame v roke Iana McEwana. Včasih je hotel iti v korak s časom, zdaj pa bere veliko manj sodobnikov.

Skrivnosti in laži

»Nekaj časa ni bila prepričana, ali je njen mož res njen mož … Včasih je bila prepričana, da je, drugič je bila prepričana, da ni, tretjič spet je sklenila, da ne bo prepričana o ničemer in bo živela svoje življenje z njim ali s tistim njemu podobnim …« Tako skrivnostno se začne najnovejši roman Berta Isla (Cankarjeva založba).

Berta Isla in Tomás Navinson, »ki je bil Španec in Anglež obenem«, se poznata od malega, par pa postaneta v tretjem letniku srednje šole. Tom odide na podiplomski študij na Oxford in tam opazijo njegove sposobnosti, da se z lahkoto uči tujih jezikov in da je zelo nadarjen za posnemanje naglasov. Britanska tajna služba ga zvabi v svoje vrste.

Berta Isla čaka svojega moža, nikoli ne ve, kdaj bo prišel s tajne naloge domov in koliko časa bo ostal. Nekoč se zgodi, da ga ni nazaj tako dolgo, da ga morajo razglasiti za mrtvega in ga pokopati. Je padel v vojni za Falklandske otoke? Je morda umrl na Severnem Irskem? Berta Isla noče sprejeti njegove smrti in z balkona opazuje, kdaj se bo vrnil.



Balkoni imajo v življenju Javierja Maríasa in življenju njegovih junakov posebno vlogo. Doma ima šest balkonov. »Če si na balkonu, si hkrati notri in zunaj, lahko pogledaš ven, ne da bi bil zares zunaj,« je povedal v nekem intervjuju. Ko ne more spati, gre pogosto na balkon in opazuje utrip mesta. Berta Isla tako nekega jutra, ko ne more spati, z balkona opazi postavo, ki se približuje. Je to njen mož, ki so ga že pokopali? Je Tomás živ?

V Maríasovih romanih je vse polno Shakespearja, pri nekaterih si je besede angleškega mojstra sposodil celo za naslov. Tudi v Berti Isli se navezuje na Shakespearjevega Henrika V., a tudi na Charlesa Dickensa, najbolj pa na Little Gidding T. S. Eliota. Tom se spominja te pesmi ravno v trenutku, ko sprejme ponudbo, da bo postal vohun ...

Javier Marías pravi o svojih romanih, da se »rojevajo po osmozi. Teme se najprej rodijo v enem, razvijejo pa v naslednjem romanu,« je v spremni besedi za Tako belo srce napisala prevajalka Marjeta Drobnič. Še nekaj je značilno zanj – glavni junaki se prosto sprehajajo iz enega romana v drugega. V Berti Isli tako nastopata stara znanca iz prejšnjih del, denimo sir Peter Wheeler, profesor na Oxfordu, in Bertram Tupra, ki z zvijačo zvabi Toma med vohune.

Malo manj je značilno zanj, da zgodbo v prvi osebi pripoveduje ženska. Pred leti se je za prvoosebno pripovedovalko odločil v romanu Zaljubljenosti (2013). Sprva ga je bilo strah, je povedal v intervjuju, kako bo ženska kos humorju. »Sicer pa, pripovedovalec mora obvladati tri stvari: pripovedovati, opazovati in razmišljati. Ne vidim velike razlike med tem, kako to počnejo ženske in moški.« Poskus je uspel: knjiga je izšla aprila, do oktobra je bila prevedena v osemnajst jezikov in v Španiji so jo razglasili za knjigo leta.
Pri Maríasu smo bili vajeni, da junakinja umre že na začetku romana – ali naredi samomor (Tako belo srce) ali pa umre v naročju ljubimca (Jutri v bitki misli name). V Berti Isli ima zelo aktivno vlogo. Je sodobna Penelopa, ki čaka moža in se kot levinja bori za svoje otroke. Ga je dočakala? Kdo umre in kdo ne? Roman se bere kot vrhunska kriminalka. Na dih.