Pol Guasch: Mi brez sveta, ne svet brez nas

Pola Guascha (1997) se je ponekod prijel vzdevek enfant terrible katalonske literature, njegov nagrajeni prvenec Napalm v srcu pa je nekdo označil za punk roman. A eksplozivnost, naelektrenost, represija, surovost in nasilje se v njegovem postapokaliptičnem svetu prepletajo s poezijo, lepoto, ljubeznijo in milino, ki že ob prvem (osebnem) stiku z Guaschem presunejo.

FOTO: promocijsko gradivo

Napalm v srcu nam pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, čigar imena ne poznamo; poznamo pa ime njegovega ljubimca (Borisa), ki mu piše pisma, in Vite, ženske, ki živi nedaleč stran od hiše, v kateri pripovedovalec živi z mamo. Dogajalni čas in kraj nista določena, pravzaprav je nedoločenega in le nakazanega v tem romanu precej. Utesnjujoče, preteče vzdušje ustvarjajo ne dokončno pojasnjene, vrzeli polne trenutne okoliščine, ki jih roman popisuje, istočasno pa so posledica prav tako nepojasnjenih vzrokov, ki so vodili v stanje, zaznamovano z okupacijo, represijo, obritoglavci, odvzemom in nerazumevanjem jezika, reduciranje življenja na boj za golo preživetje in obstanek. Pa vendar je Pol Guasch temu ob bok postavil še eno močno silo, kompleksno ljubezensko slo.

Razberemo še, da protagonist živi v naselju, v katerem je nekoč stala Tovarna, ki je zagotavljala delo in preživetje – izključno – tamkajšnjim prebivalkam. Potem se je zgodila nesreča in spremenila vse. Naselje sicer leži ob robu gozda, ki ga ločuje od mesta, v katerem živi Boris. Protagonist Borisu, o katerem med drugim izvemo, da se ukvarja s fotografijo, »ker nima besed, s katerimi bi opisal to, kar je slutil, da se dogaja«, piše pisma. Med njima je ljubezen, a prepovedana. Edina možnost preživetja (in ljubezni) je odhod. Kruto, surovo realnost distopije, ki je univerzalna alegorija raznovrstnih represij našega časa, Pol Guasch tudi ob nenadnih (in zato šokantnih) prizorih skrajne brutalnosti in nasilja izpisuje lirično, kar to ublaži s svojevrstno lepoto.

Kompleksnost misli in jezika

Liričnost jezika sicer druži večino tokratnih gostov Fabule, je poudaril Aljaž Koprivnikar. Tako Pol Guasch kot Marija Stepanova in Kapka Kassabova so pisateljsko pot začeli (ali pa jo ob pisanju proze še nadaljujejo) v območju poezije, hkrati pa se, kot v primeru Milene Marković, »njihova dela gibljejo na mejni ravni med liričnim in proznim izrazom«.

Literarni zvezdniki in tiha in glasna branja

Pol Guasch pravi, da se pogosto znajde v dilemi, kako ubesediti misel, da bo povedal točno tisto, kar je želel povedati. Zato se je v Napalmu v srcu odločil, da se »kompleksnosti resničnosti približa s kompleksnostjo jezikov«. Med pisanjem se je zabaval, vendar glavno vprašanje, ki si ga je ob tem zastavljal, ni prav smešno. Ugotovil je, da ima človeštvo težavo, in sicer, da kadar razmišlja o svetu potem, razmišlja o svetu brez nas. To misel zavrača kot preprosto, neustvarjalno, brez potenciala, zato je vprašanje zastavil drugače: kaj se zgodi, ko obstaja mi, a nima več sveta, v katerem bi živel.

Za Napalm al cor, kot se roman imenuje v katalonskem izvirniku, je leta 2021 prejel nagrado Llibres Anagrama, s čimer je takrat, pri štiriindvajsetih, postal najmlajši dobitnik dotlej. »Glas, ki nam spregovori iz Napalma v srcu, nedolžen in brutalen hkrati, kot deček iz Carnerjevega dela La guerra in najstnik iz Rodoredine Quanta, quanta guerra (...) nas postavi v središče grozljivega gozda iz zgodb za otroke in v človeško usodo. Je eden tistih romanov, ki nas, kot je rekel Kafka, prizadene kot katastrofa in nam pomaga odpreti zamrznjeno morje v nas,« je o knjigi dejala ena od članic sedemčlanske žirije Mita Casacuberta.

Žirant Guillem Gisbert je poudaril, da se je Pol Guasch distopičnega žanra lotil kot pesnik ter ustvaril »sugestiven postnuklearni roman, postavljen na najbolj obrobno od obrobij«. Po njegovem mnenju bo bralca začaral s presenetljivo kombinacijo, občutkom zadušljivosti, ki prevladuje v svetu, ki ga opisuje, in razkošnim jezikom, ki ga uporablja v opisih. Žirantka Imma Monsó je besedilo označila za energično, umetelno prozo, ki jo po eni strani beremo kot kritiko represivnih mehanizmov, zaradi poetične napetosti, ki prežema besedilo, pa lahko tudi kot zaklinjanje proti »slabemu vremenu današnjega sveta«.

Knjiga je bila nato prevedena v tako rekoč vse svetovne jezike, v angleščino (izšla je v Združenem kraljestvu in ZDA), nemščino, francoščino, italijanščino, doživela je že gledališko priredbo. Guasch je zanjo prejel tudi 42. nagrado za odkritje v katalonščini ter nagrado za talent festivala Eñe v Madridu.

Izšel že drugi roman

Pisanje sicer za Pola Guascha ni osamljeno dejanje, temveč sredstvo, da se približa drugim. Pred proznim prvencem je izdal že dve pesniški zbirki. Obe sta bili nagrajeni, Tanta gana (Vsa ta krma) leta 2018 z nagrado Francesca Garrige, La part del foc (Ognjeni del) pa dve leti zatem z López-Picójevo nagrado. Piše v katalonščini, ker mu, kot je zase dejala tudi katalonska pisateljica Montserrat Roig, to paše. »V katalonščini pišem, ker ne znam drugače. Svet, ki ga zaznavam, in oseba, kakršna sem, sta povezana z jezikom, ki me je sprejel in v katerem sem odrasel. Najprej izvajam politiko in šele nato se tega zavem. To je radikalno politična pozicija, ki jo zavestno želim ohraniti,« je nekje povedal Guasch.

Rodil se je v Tarragoni ter na Kraljevem kolidžu v Londonu magistriral iz sodobne književnosti, kulture in teorije. Trenutno na univerzi v Barceloni pripravlja doktorat na temo ljubezni in poetike. Tam tudi poučuje književnost in kulturno kritiko. S svojo poezijo je sodeloval na mednarodnih pesniških branjih od Južne Afrike do Švice in Nemčije, udeležuje se pisateljskih rezidenc. Pred kratkim je izšel njegov drugi roman Ofert a les mans, el paradís crema.