Gledališča so odprla vrata, zvrstili so se festivali
Mladi levi,
Dnevi poezije in vina,
Sanje,
Vilenica … Umetnost išče svojo pot v gozdu mask in strahu, vijuga med ljudmi na razdalji in jih povezuje drugače. Zadnjič me je s police poklicala knjiga
Razgaljanje tišine Charlesa Simica, ki velja za največjega in najbolj prevajanega ameriškega živečega poeta. Rojen v Beogradu leta 1938 je po vojni z družino migriral v ZDA.
Kaj pomeni »pisati poezijo v tem času norosti«, kot ste se večkrat izrazili, sem ga vprašala pred kakimi štirimi leti, ko je na povabilo Beletrine prišel na festival
Dnevi poezije in vina na Ptuju.
»Ne gre samo za norost, ki se dogaja po svetu, gre tudi za to, kar se dogaja z nami intimno,« je rekel. »Ko gledam svoje študente, včasih so stali pred šolo, govorili drug z drugim, flirtali z dekleti, zdaj pridejo ven in potegnejo iz žepa vsak svoj iphone.« Govoril je o podobah, ki so našle pot v njegove pesmi. O vedeževalki na ulici, ki je namesto v stekleno kroglo strmela v svoj iphone. O mladem moškem in ženski, ki sta sedela v baru na Montparnassu, oba lepa, mlada, zaljubljena, s kozarcem vina pred sabo, in pol večera strmela vsak v svoj telefon.
Podobe, ki so bile takrat nekaj samoumevnega, tako kot so zdaj samoumevne podobe srečavanj z maskami.
Takrat sva govorila tudi o novih tehnologijah, o njihovem vplivu na sodobno poezijo in umetnost nasploh.
V kritičnem eseju se je spraševal, kako je mogoče, da danes, ko nam je vse znanje človeštva dostopno z enim samim klikom, ljudje vedo vse manj. »Čudno, kot da absorbiramo vse več informacij, ki pridejo in gredo, hkrati pa imamo vse manj pravih informacij o svetu in življenju,« je dejal.
Kaj bi veliki pesnik rekel o tem času zdaj, se sprašujem, ko listam knjigo. Morda je to povedal že s svojo pesmijo:
Strah prehaja iz človeka na človeka, / neopazno, / kot list, ki predaja svoj drget / drugemu. / In nenadoma se trese celo drevo, / a nikjer nobenega vetra.
Komentarji