Kjer se dogaja življenje

Ne morem dojeti, da smo že globoko v poletju. Kot bi nam nekdo ukradel vmesni čas. Tik pred tiskom prebiram knjigo antropologa dr. Dana Podjeda, v kateri je zbral surrealne in ekstremno duhovite dnevniške zapiske, ki jih je pisal med karanteno. Berejo se kot napeta serija, kot intelektualni resničnostni šov, brez kamere.

Tisto, kar je pri vsem nenavadno, je, kako hitro je naš um zabrisal določene informacije, kako hitro smo pozabili na tesnobo, strahove, na razne bizarnosti. Ta knjiga govori o izobraženem sleherniku, ki ima dostop do različnih informacij, ki je izjemno inteligenten, in hkrati dovolj brezkompromisen v raziskovanju samega sebe, da nam odškrne vrata tudi v svoj duševni prostor, ko se začne po njem plaziti paranoja.



Med karanteno smo se pač znašli tam, kjer nas je nekdo že dolgo želel imeti. Vsak v svoji celici, iz katere nismo smeli, pod budnim očesom »pametnih naprav«, ki jih lahko nadzorniki uporabijo, da nas poslušajo in gledajo, če smo pridni, kot pravi Podjed.

Spet se moram vrniti k besedam italijanskega filozofa Giorgia Agambena, ki so takrat med pandemijo zvenele zelo radikalno, zdaj žal že preroško. Družba, ki živi v stalnem izrednem stanju, ne more biti svobodna družba. V resnici živimo v družbi, ki je žrtvovala svobodo za tako imenovane »varnostne razloge« in se je zato obsodila na življenje v stalnem stanju strahu in negotovosti.

Zato si želim, da bi v tem poletju seveda mislili na osnovno varnost, a da si ne bi dovolili vzeti tistega, kar nam kot človeškim bitjem pripada. Svobodo izražanja, uživanja v umetnosti, srečevanju z drugimi. Zato upam, da bomo, če bo le mogoče, to poletje zahtevali gledališke predstave, koncerte, filme, kupovali slovenske knjige, časopise, gledali nacionalno televizijo in se družili pod manjšimi in večjimi odri, na literarnih večerih, »nadzorovano«, z razmiki med sedeži, a vendar bomo tam. Tam, kjer se dogaja življenje.