Križevniška ulica, ki se je pod taktirko direktorja Mini teatra
Roberta Waltla spremenila v eno od najbolj magičnih ulic v mestu, se razcvetela in ozelenela, je praznovala svoj dan.
Križevniški kvart je privabil živobarvno, brbotajočo množico, od mladih poetov, slikarjev, glasbenikov do filozofov, gledališčnikov, pisateljev in ambasadorjev kulture … S skupnim ciljem: praznovati ponovno druženje po času karantene, v družbi umetnosti in glasbe.
Čar kresne noči je bil še blizu, nedaleč stran se je dogajala
državna proslava, na Prešernovem trgu se je pred tem zgodila
vzporedna proslava – reka ljudi se je zlivala na Križevniško in se premešala v neobičajen večer, ki so ga prekinjali salve topov pa plohe z neba, žvižgi protestnikov. Na odru je nažigala skupina »amaterskih« glasbenikov
Anbot s skladateljem
Aldom Kumarjem na čelu; z »Irwinom«
Miranom Moharjem,
Petrom Jakšo,
Janezom Pircem,
Ninom de Glerio in nostalgičnim vokalom
Tomislava Čizmića ... so spravili vse ljudi na skupni imenovalec: ulica je poplesavala kot eno telo in v en glas prepevala z njimi, od
Bella ciao do slovenskih, makedonskih, ruskih in latinskih narodnih …
Mar ni v vsem tem, kar se dogaja okrog nas, Križevniška kot majhen otok, osvobojeno ozemlje, kjer slavimo lepoto in umetnost, je z nasmeškom rekel
Robert Waltl in me še enkrat spomnil, da je bila nekoč to ulica templjarjev, nato ribiška ulica, in ne nazadnje – ulica literarnih salonov: na koncu ulice se je v palači konec 18. stoletja zbiral razsvetljenski krog
Žige Zoisa, z
Antonom Tomažem Linhartom in
Valentinom Vodnikom; kasneje je na tej ulici
France Prešeren spoznal
Ano Jelovšek in prav nasproti Mini teatra je nekaj časa živel vizionar, pesnik
Srečko Kosovel ... Pod njegovim oknom so zdaj klopi, na katerih so zapisane pesmi mladih poetov, ki so jih izbrali
Anja Golob, Waltl in Buljan, klopi, ki zdaj čakajo na nadaljevanje pesniških večerov.
Ne vem, zakaj sem se zdaj spomnila na
Vitomila Zupana, ki je mlademu
Borisu Cavazzi na boksarskem dvoboju v Tivoliju zapovedal, naj gre v ring in bere njegovo poezijo – ter ga spodbujal, da kljub negodovanju, žvižgom in kletvicam navijačev v dvorani vztraja in nadaljuje: »S poezijo se je treba borit, Cavazza. Z umetnostjo in poezijo!«
Komentarji