Neomejen dostop | že od 9,99€
V nadaljevanju preberite:
Dušan Šarotar nas v romanu Zvezdna karta, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, povede v Šalovce, Čakovec in Soboto, od koder leta 1944 deportirajo vse Jude – tudi Rožo, Evgena in Franja. Za njimi ostanejo služkinja, nekaj predmetov in pokrajina, v kateri se odpira rana.
»Iz besed, ki prekrivajo belino papirja, in iz predmetov, ki zakrivajo praznino življenja, je narejena pripoved o dobrih ljudeh, kakršne je pred stoletjem opisoval že Miško Kranjec, tokrat o Roziki Hahn iz Bodoncev, ki nikoli ni bila dobra z besedami, in trgovcu iz Čakovca Franju Schwarzu, ki je govoril še manj,« v spremnem zapisu povzema gledališki režiser Janez Pipan. Roža in Franjo se leta 1932 poročita v soboški sinagogi, kmalu zatem se jima rodi edinec, sredi maja pa Rožo in Evgena s sokrajani premestijo v Auschwitz II - Birkenau, od koder se ne vrne nihče. Franjo – medtem na prisilnem delu na Madžarskem – preživi, a oropan prihodnosti, ki jo je gradil tako skrbno, negoval v veri, da se dobro z dobrim vrača.
Šarotar notranje svetove likov prek spominov služkinje Žalne (spominsko poustvarjanje bližnjih je poleg slavljenja vselej tudi žalovanje, na videz nakazuje avtor) razpira v vsej kompleksnosti, a brez pretirane – oziroma pretirano puste – psihologizacije. Roža, Evgen in Franjo se kot celostni, izdelani liki pred nami izrišejo v mojstrskem, preciznem slogu, ki ga zaznamujeta izvrstno obvladovanje ritma in dobro odmerjena poetilčnost, značilno dolgi stavki pa se na bralčevem jeziku raztapljajo kot mehko maslo.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji