Pesmi, ki ubesedijo, kako biti človek

V nadaljevanju preberite: 

Zbirka Panova piščal vabi v Ostijev tomajski vrt, med zvončke, trobentice, hijacinte, magnolije, mandljevce, jablane, breskve, perunike, pljučnik, slive in črne mačke, trte, orehe in telesa zaljubljencev, ob tem pa ponuja tudi razmisleke in refleksije pesnjenja ter svojevrstno slovo bralcu. V zadnjih vrsticah beremo o sprejemanju minljivosti: »Morda se pesmi, / ki jih nisem napisal / spomni drug pesnik. // Mladi pesniki / se starajo. Stari pa / so večno mladi. // Že slišim veter, / ki igra na piščali / iz moje kosti. // Ne bom mrtev, ko / bom umrl, mrtev bom, ko / me pozabijo.« Čeprav Josip Osti teh besed nikdar ni videl natisnjenih – k sodelovanju ga je urednica Veronika Šoster povabila v aprilu, v maju je prejela rokopis in z njim vest o njegovem slabem zdravju, knjiga pa je v času njegove smrti romala v tiskarno –, je Veronika Šoster »neizmerno počaščena, da mi jo je zaupal, in vesela, da je še videl tako postavljeno knjigo kot tudi njeno naslovnico in oboje potrdil. Zato nanjo ne gledam kot na postumno izdajo.« Ob tem Šosterjeva dodaja, da je njegov opus haikujev »s to knjigo presegel številko 1001, ki si jo je zadal po prvih zbirkah haiku pesmi; gre za dragocen in edinstven opus, s katerim je Osti v slovenskem pesništvu povzdignil in uveljavil formo haikuja. Seveda pa je imel močan vpliv tudi kot topla in čudovita osebnost.«