Neizogiben krik mesa

V nadaljevanju preberite: 

Fenomenolog Maurice Merleau-Ponty poudarja, da telo ni pasivna materialna struktura, ki bi čakala na duševna povelja, temveč je aktivno vključeno v smiselno in inteligentno interakcijo z okoljem, ob tem pa je središče našega bivanja in podlaga za vsakršno odnosnost do okolice. »Telo je naše splošno sredstvo, ki nam daje svet,« v Fenomenologiji zaznave zapiše avtor, iz te fenomenološke predpostavke pa v knjigi Bolezen: Krik mesa izhaja tudi filozofinja, urednica in avtorica Havi Carel, ki v premišljevanju bolezni obravnava razliko med biološkim in živetim telesom; biološko telo je fizično ali materialno telo, ki zboli, živeto telo pa je prvoosebno izkustvo biološkega telesa, telo, ki doživlja bolezen. Kot poudarja avtorica, sta objektivno stanje in subjektivno doživljanje telesa pri zdravem posamezniku skladna, v bolezni pa se harmonija med biološkim in živetim telesom poruši, razlika med njima postane očitna – telesnost naše eksistence se razkrije silovito in nenadno, sprememba fizične in zaznavne zmožnosti pa preobraža tudi samo subjektivnost, samo doživljanje sveta. Tovrsten pogled za Havi Carel ni naključen – Bolezen izhaja iz njene osebne izkušnje z LAM, redko in pogosto smrtno boleznijo pljuč, ki ji je leta 2006 razbila, preobrazila vsakdan. »Bila sem zaklenjena v svoje telo, ujeta v šibka pljuča, omejeno izmenjavo plinov, bolečino v prsih, strah pred sesedanjem pljuč,« zapiše v knjigi, katere šesterico poglavij zaznamuje preplet avtoričine prvoosebne pripovedi o doživljanju, sprejemanju in posledicah bolezni ter filozofskih razmislekov o družbenem svetu bolezni, bolezni kot nezmožnosti, zdravju in sreči znotraj bolezni, strahu pred smrtjo, vlogi filozofije, presaditvi organov in dojemanju (prihodnjega) časa.