Mesto, ki je samo notranjost

Javier Marías, eden izmed najbolj znanih španskih pisateljev, se je med letoma 1984 in 1989 iz osebnih razlogov pogosto mudil v Benetkah. Ker pravi, da si je stanovanje delil z dvema ženskama, obema je bilo ime Daniela, bralec malce sumi, da je bila vmes ljubezen, vendar zanesljivo tega ne more vedeti, ker pisatelj o naravi svojega odnosa z ­Danielama molči.

Njegovo bivanje v tem velikem muzeju, kot imenuje Benetke, je obrodilo drobno, a zanimivo knjižico, ki je pred nedavnim izšla v slovenskem prevodu. Marías bralcu ne ponuja turističnega vodnika, ne ponuja mu seznama muzejev in galerij, voženj z gondolo, kave na trgu Svetega Marka in podobnih stvari.

Ponuja mu pronicljiv pogled na mesto, ki se skriva za turistično fasado. Pogled na vse tisto, česar običajen turist, ki se v mestu zadržuje le nekaj dni ali celo samo nekaj ur, ne opazi. Maríasu, ki je v mestu živel dovolj dolgo, da ga je posvojil, so se Benetke razkrile v povsem drugačni luči.
 

Ljudje, ki živijo v muzeju

Eno od presenečenj mesta so ljudje, ki tu živijo stalno. Tisti, ki v njem vztrajajo kljub hordam turistov, onesnaženju in poplavam. Nenavadna okolica jih je oblikovala v samosvojo vrsto ljudi. Imajo se za središče sveta, vse drugo je zanje podeželje. Redko pridejo iz svojih domovanj, če že pridejo ven, se zadržujejo na krajih, ki za turiste niso privlačni.

Radi se lepo oblačijo, imajo obraze Egona Schieleja ter prečudovite noge, saj že vse življenje prečkajo številne mostove in neprestano hodijo gor in dol po stopnicah, ugotavlja Marías.

V nadaljevanju knjige se pisatelj posveti geografiji Benetk, množici otokov, ki sestavljajo arhipelag. Bralca popelje od Lida, ki je družinska plaža, do otoka Sant'Erasmo, ki je mestni zelenjavni vrt, do otoka San Michele, ki je beneško pokopališče.

V Benetkah se tudi umira dokončneje, zato mnogi prihajajo sem umret, je ironičen Marías. Mrtve na tem otoku, med katerimi so tudi slavni ljudje, namreč obiskujejo samo martinčki.
 

Zorni kot večnosti

Predvsem pa so Benetke za španskega pisatelja mesto, ki živi v zornem kotu večnosti. V njem se namreč nič ne spreminja. Ulice na slikah, ki so jih ustvarili slikarski mojstri pred sto, dvesto ali petsto leti, so enake, kot so danes.

Vsa preteklost Benetk živi pred našimi očmi, pa tudi prihodnost, saj se, razen če se ne bo zgodila kaka katastrofa, v mestu v prihodnje prav tako ne bo nič spremenilo. Možnost katastrofe je sicer ves čas tu. Ena od groženj je pretirano razraščanje alg, ki povzroča pomore rib. Vse skupaj proizvaja smrad, ki vzbuja vtis konca civilizacije.

V sklepnih poglavjih Marías ugotavlja, da so Benetke s svojimi ozkimi in zavitimi ulicami ter s svojo samozadostnostjo hipermesto oziroma interier. Povedano z besedami domačinke: »... nikoli nič ne ostane zunaj, in ker so celovite same po sebi, je oditi iz njih prav tako težko, čeprav od časa do časa nujno, kot je čedalje težje stopiti iz hiše, kadar človek tega že predolgo ni storil.«
 

Kraj večnega navdiha

Vsekakor so za Maríasa Benetke edinstven kraj na svetu. Tu se združujejo velika nasprotja, preteklost in sedanjost, eleganca in razpad, končnost in neskončnost. Vsekakor so kraj, ki buri domišljijo, kraj, ki kar kliče po pripovedovanju zgodb.

Knjižica je izšla v potopisni zbirki S poti Cankarjeve založbe, a ima poleg potopisnih prvin zagotovo veliko esejističnih in malce tudi memoarskih. Maríasovo pisanje prežema intelektualna ostrina, čutiti je njegov razkošni in vijugavi stavek, ki ga poznamo že iz njegove proze, čeprav je tu vseeno nekoliko razrahljan. Odlika knjige so zanimiva opažanja in refleksije, ki nam mesto, o katerem vemo že vse, prikažejo v novi luči. Benetke so kraj, ki se v zbirki S poti morda najpogosteje pojavlja. O njih denimo piše Josif Brodski v knjigi Vodno znamenje, deloma Goethe v Italijanskem potovanju in Jan Morris v knjigi Benetke.

Kot je mogoče razbrati, je bila knjiga napisana leta 2009 in je del Maríasovih publicističnih del, ki jih je objavljal v raznih časopisih ter jih potem izdal v knjižni obliki. Vsekakor je zanimiv dodatek k njegovemu opusu, v katerem je kar nekaj izjemnih romanov, denimo roman Tako belo srce.