Ljubezenski roman, prepoln zgodovine

Nova ljubezenska zgodba Bernharda Schlinka se od tiste v globalno uspešnem romanu Bralec razlikuje: v Bralcu sta Hanna Schmitz in Michael Berg, dokler ona ne izgine, skupaj, družita ju erotika in njegovo ritualno branje na glas, zgodba o ljubezni med Olgo Rinke in Herbertom Schröderjem je drugačna, par je komaj kaj skupaj, nekaj pa ostaja isto: obe zgodbi sta zagatno in intrigantno zapleteni v nemško zgodovino. O nemški preteklosti Schlink ne sodi, ponuja le kalejdoskop vpogledov in dvoumnih namigov, nedavno je navrgel: »Pišem, da me berejo, ne pa, da bi jih razsvetlil.«



Ko je ob slovenskem izidu romana Bralec (Cankarjeva založba ga je leta 2001 izdala kot prvi naslov v novi zbirki Moderni klasiki, prevedla ga je Sandra Baumgartner) Bernhard Schlink prišel v Slovenijo, je kolegici Vesni Milek povedal: »Verjamem v romantično idejo o dolgem ljubezenskem razmerju. Ko se najdeta moški in ženska, ki se razvijata skupaj in z roko v roki, pomirjena s svetom, dočakata visoko starost. To se mi zdi čudovita podoba. Le da je še nisem videl.« 



V Olgi (Beletrina, prevod Brane Čop), romanu iz leta 2018 – po Bralcu je vmes objavil še tri romane in zbirko zgodb –, o tej ideji ni ne duha ne sluha, ona, katere prvi opis je »najraje stoji in gleda«, in on, o katerem bralec izve »Takoj ko se je naučil stati, je že hotel teči«, sta sicer nekakšen par, a na prvi pogled, na prvo branje povsem nekompatibilen, nekaj zaradi omenjenih značajskih posebnosti, nekaj zaradi časa, v katerem živita. Založba oglašuje, da roman sprva deluje kot klasični, velikopotezni zgodovinski roman, o katerem pa se kmalu izkaže, da mu tempo narekuje prebrisan avtor, ki je vseskozi korak pred bralci. To kljub občasnim avtorjevim izletom na rob sentimentalnosti obljublja bralski užitek.
 

Zlatar, maser, pisatelj

Schlink je študiral pravo v Heidelbergu in Berlinu, na tamkajšnji Svobodni univerzi je diplomiral leta 1968, predaval je v Bonnu, devet let je bil sodnik ustavnega sodišča zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija, potem je predaval pravo na frankfurtski Goethejevi univerzi in od leta 1992 tudi na Humboldtovi univerzi v Berlinu. 



V intervjuju za Frankfurter Rundschau je pred leti povedal, da mu je ob odvetniškem, sodniškem in profesorskem delu vseeno nekaj manjkalo in po nekaj ne preveč uspešnih poskusih – šel se je učit zlatarstva in maserstva – se je odločil za pisanje ter leta 1987 izdal prvo kriminalko, roman o detektivu Selbu. Šlo mu je odlično, sledile so nove knjige, z Bralcem, njegovo četrto knjigo, pa je prišla svetovna slava. Schlink je tako rekoč čez noč postal avtor enega najbolj branih sodobnih nemških romanov, prvega nemškega, ki se je uvrstil na vrh lestvice prodajnih uspešnic časnika New York Times, nekaj je k temu seveda pripomoglo dejstvo, da ga je v svoj knjižni klub sprejela Oprah Winfrey. 

Roman je bil doslej preveden v skoraj petdeset jezikov, filmska adaptacija iz leta 2008 režiserja Stephena Daldryja po scenariju Davida Hara je Kate Winslet v vlogi Hanne prinesla zlati globus, bafto in oskarja za glavno žensko vlogo. 

Roman Olga je Schlink izdal pred dvema letoma v programu založbe Diogenes, zdaj ga lahko beremo v slovenskem prevodu. Doslej so prevedeni tudi vsi trije detektivski romani (Selbova prevara, Selbova pravica in Selbov uboj), romana Vrnitev domov in Konec tedna ter zbirka zgodb Ljubezenski pobegi.

Schlink je obveljal za avtorja, ki se tako ali drugače vedno znova loteva premišljanja o nemški preteklosti, včasih na povsem intimni ravni, kot v Ljubezenskih pobegih, včasih z jasno politično intonacijo, kot v Koncu tedna, v katerem so se s preteklostjo prisiljeni soočiti nekdanji pripadniki teroristične skupine Frakcija rdeče armade. Schlink je o teh zadevah dokaj nedvoumno povedal: »Zame, ki tudi sam pripadam drugi, to je povojni generaciji, sta bila nemška preteklost in razčiščevanje z njo zelo zaznamujoča. Tudi profesionalno sem se moral v ustavnem pravu in filozofiji prava vedno znova ukvarjati z njo.«
 

Vse za številko preveliko

Nemška založniška reklama, ki pravi, da je Olga roman, poln zgodovine, je presenetljivo natančna: Schlink z Olgo in njeno zgodbo namreč izpostavi nemško zgodovino od pruskega kanclerja Bismarcka preko kolonialnih norosti in weimarske republike do ideologij nacionalsocialističnega časa in študentskih nemirov leta 1968. 

Njegova junakinja je prepričana, da ima nemški način obvladovanja sveta tako rekoč serijsko napako, zmeraj na drugačen način sfiženo megalomanstvo: »Zdaj ni več zamolčala, kadar je govorila o Herbertu, da je umrl na slabo pripravljeni in slabo izpeljani arktični ekspediciji. Tudi vojne s Hereri ni več izpuščala in govorila je o prvi svetovni vojni, kamor bi šel Herbert iskat smrt, če je ne bi našel že v ledu, in govorila o drugi. Menila je, da se je katastrofa začela z Bismarckom. Odkar je Nemčijo posadil na previsokega konja, ki ga ni mogla jezditi, so si Nemci želeli vse za številko preveliko.« In še iz poročanja o njej: »Da pa bi mi študentje zmogli ustvariti drugačnega človeka in drugačno družbo in osvoboditi tretji svet, pa še končati vojno ZDA proti Vietnamu, se ji je zdelo preveč. 'Nič boljši niste,' je rekla. 'Namesto da bi reševali lastne probleme, bi radi rešili svet. Tudi za vas je to preveliko, kaj ne vidiš?'«

V tematsko bližino Bralca in hkrati nemškega megalomanstva Schlink pripelje Olgo z več namigi, na nekem mestu ji položi na jezik skoraj cinično ogorčenje: »Zvesto je spremljala objave o Nemškem Jugozahodu. Bilo jih je bolj malo, dokler se ni pojavila teza, da so Nemci nad Hereri naredili genocid. Bodisi da ni želela, da se kaj takega pripiše Herbertu, bodisi da je naletela pri raziskovanju na dovolj nasprotnih podatkov – odzvala se je ostro. 'Genocid? Kaj ni dovolj, da je Nemčija vodila grdo kolonialno vojno? Kot vsi drugi?' Dvignila je roke. 'Nekaj velikega mora biti, prvi genocid!'« Uvidov v nemštvo Olga ponuja precej, eden od njih v pismih Herbertu je antologijski: »Mogoče je v Tvoje hrepenenje po prostranstvu in niču zapredeno hrepenenje po tem, da bi končno prispel. Tako kot Nemci istočasno koprnijo po praznini in po udobju.«
 

Pričevanje o ljubezni

Olga, posvojena sirota slovanskega rodu, je močna, odločna, inteligentna in umirjena ženska, emancipirana v času, ki te oznake sploh še ni poznal, zgolj napol realizirana ljubezen do sina zemljiškega posestnika Herberta je trajala vse njeno življenje kljub vsakršnim preprekam. Da na zvezo z višjeslojnikom vaška deklica, ki je postala osnovnošolska učiteljica pruskega šolskega sistema, ne more računati, so ji govorile okoliščine in konvencije njenega časa, a je to ni zmotilo, svojo zvezo s sanjačem, ki se venomer poganja na nove pustolovske ekspedicije v čast domovine, je upornica zastavila preudarno, kot da se ne pusti premagati vsemu, kar kljubuje njenemu preprostemu življenju.

Avtor, veliki svečenik dvoumnosti, je v pogovorih za nemške medije po izidu romana razlagal, da ni v romanu ničesar, kar bi se res zgodilo, vendar pa je dodal, da je bilo vse, kar se je zgodilo, material in stimulacija za pisanje Olge. Lik Herberta, o katerem je zapisal »Videl je samo širno deželo in širno nebo«, je zasnoval na podlagi resnične zgodovinske osebnosti, polarnega raziskovalca Herberta Schröder-Stranza, vodje nemške arktične odprave leta 1912, ki je izginil v severnem ledu pri osemindvajsetih in je tako kot Herbert po Afriki, Ameriki in Rusiji pogosto potoval po eksotičnih krajih svojega časa.

Ko so se zadeve obrnile v nepričakovano in nesrečno smer, Olga najprej ni izgubila upanja, potem pa ne stika, pa čeprav sta mladega ljubimca vzela led in sneg, z njim je bila v mislih, pa tudi pisala mu je. V enem od pisem, poslanih poste restante takrat, ko še ni mogla vedeti, kako je z njim, izgubljenim na mrzlem severu, mu je napisala: »Ti boš umrl za nič. Nobenega smelega boja občestvu v korist. Preprosto zmrznil boš. Kako lahko to narediš? Odvržeš me za prazno gesto, pa najino ljubezen, najino življenje? Vem, da nisi za meščansko življenje, nikoli tega nisem zahtevala od Tebe.«

K premišljanju, kaj lahko ljubezen pričakuje in kaj zahteva, se Olga s svojim netipično močnim značajem vrača zmeraj znova, še takrat, ko je prisiljena dokončno pokopati misel, da se bo Herbert kdaj vrnil, in mu v pismih poroča o njunem zamolčanem sinu Eiku, mu zapiše: »Naučila sem se živeti brez Tebe, in se bom naučila živeti še brez Eika. Boli.« Schlinkov novi roman v slovenskem prevodu daje bralcu z zgodbo o nekonvencionalni ženski odlične vpoglede v način nemškega soočanja s preteklostjo, a to morda ni najbolj pomembno, fascinantno je avtorjevo sofisticirano slogovno tkanje, ki ga je preprosto užitek brati. Knjiga, ki jo je treba prebrati.