Leonardo da Vinci – genialni mojster spektakla

Ameriški pisatelj in novinar Walter Isaacson, znan po izvrstnih biografijah znamenitih osebnosti, je z biografijo o renesančnem umetniku in znanstveniku Leonardu da Vinciju opravil veliko delo. To je edini življenjepis, napisan izključno na podlagi Leonardovih zapiskov.

Pregledna, dejstev in drznih razmislekov polna biografija tega umetniškega znanstvenika odlično umesti v čas in prostor, prikaže njegov pogum v misli in uresničitvi, nenehno tuhtanje z obilico nedokončanih del in idej. Kajti ko ga je začelo zanimati nekaj novega, je tisto včerajšnje zlahka opustil.

Pol tisočletja po smrti njegova dela, misli in umetnine še vedno vzbujajo čudenje in navdušenje. Očitno pa je tudi, da se je rodil v času, ki mu je omogočil razmah v vse smeri.

Rodil se je v vasici Anchiano blizu Vincija v Toskani. Njegov oče Ser Piero da Vinci je bil iz ugledne notarske družine, mama Caterina pa iz kmečke družine. Leonardo je bil nezakonski sin. Rad je imel lepoto, čeprav je najraje risal grde obraze, in tudi sam je bil lep, prav tako je imel velik ego in se je znal dobro prodajati. Premogel je ravno prav nečimrnosti ter megalomanstva in je bil nagnjen k dramatičnosti.


 

Modro nebo in človeški organi

Kot je Isaacson zapisal v uvodu, je Leonardo kot tridesetletnik pisal milanskemu vladarju in v pismu brez skromnosti navedel vrsto razlogov, zakaj naj ga sprejme v službo. Do takrat je bil sicer v Firencah dokaj uspešen, vendar veliko naročil ni izpeljal do konca, zato je hotel pobegniti od nestrpnih naročnikov. »V prvih desetih odstavkih je opeval svoje inženirske sposobnosti, pisal je, kako zna načrtovati mostove, vodne poti, topove, oklepljena vozila in javne zgradbe. Šele v enajstem odstavku prav na koncu je dodal, da je tudi slikar, 'podobno zmorem tudi karkoli naslikati', je napisal.«

Seveda pa je bil izjemen slikar. Zadnja večerja in Mona Liza sta veličastni umetnini. Bil je tudi znanstvenik in inženir, hkrati pa je strastno raziskoval anatomijo, okamnine, ptice, človeške organe, leteče stroje, optiko, botaniko, geologijo, vodne tokove in orožje. Je arhetip renesančnega misleca, umetnika in znanstvenika, ki je postal navdih vsem, ki verjamejo, da je »neskončno delovanje narave«, kot je dejal, spleteno v celoto, polno čudovitih vzorcev. Zanj sta bila znanost in umetnost eno, kajti modro nebo ga je zanimalo kot znanstvenika in kot umetnika.


 

Leteča domišljija

Ob omembi Leonardovega imena se vedno pojavi beseda genij. Temu pritrjuje tudi Isaacson, saj pravi, da je »imel divjo domišljijo, bil je noro vedoželjen in ustvarjalen na številnih različnih področjih. Z izrazom 'genij' pa moramo biti previdni. Leonardu namreč lahko z njim vzamemo veličino, ko njegovo izjemnost pripišemo nekakšnemu božjemu daru.« Leonardova genialnost je bila povsem človeška, dosegel jo je z voljo, talentom in zavzetostjo. Komaj kaj se je šolal, le s težavo je bral latinsko in izvajal preproste računske operacije.

Posebnost Leonardovega delovanja je bila njegova domišljija, ki je prežemala vse, s čimer se je ukvarjal, od načrtov za preusmeritev rek, idealnih mest do letečih strojev ter seveda njemu najljubšega opravila, kar so bile gledališke produkcije. Ravno tu je združil znanost in tehniko z umetnostjo in fantazijo, bil je inženir domišljije. Ko je bil sprejet na milanski dvor, se ni lotil izdelave orožja, temveč je postal glavni pri zasnovi festivalov ter različnih zasebnih in javnih predstav in spektaklov. Bil je namreč tudi glasbenik, skladatelj ter izumitelj glasbil.


 

Dragoceni zvezki

Isaacson je pri pisanju biografije ubral drugačno pot od večine predhodnikov. Pisanja se je lotil tako, da je dodobra proučil Leonardove zvezke. Prepričan je, da več kot 7200 strani zapiskov, risb in skic, ki so se po nekakšnem čudežu ohranili do danes, najbolje razkriva njegov veličastni um. Na srečo je papir odličen medij za shranjevanje podatkov, česar za sodobne nosilce informacij ne moremo trditi. »Leonardo si k sreči ni mogel privoščiti, da bi dragoceni papir tratil, zato je vsak centimeter napolnil z raznovrstnimi risbami in popisal z zrcalno pisavo. Zapiski so morda videti naključno nametani, vendar skoznje uzremo njegove miselne preskoke. Drugo ob drugem najdemo matematične izračune, skice njegovega vražjega mladega ljubimca, ptic, letečih strojev, gledaliških rekvizitov, vodnih vrtincev, krvnih zaklopk, grotesknih glav, angelov, nateg, rastlinskih stebel in prežaganih lobanj, nasvete za slikarje, zapiske o očesu in optiki, vojaško orožje, basni, uganke in študije za slike.«

Ti zvezki se Isaacsonu zdijo neizčrpen vir podrobnosti, zato je hodil proučevat dragocene izvirnike, ki so shranjeni v Milanu, Firencah, Parizu, Seattlu, Madridu, Londonu in na Windsorskem gradu. Upošteval je Leonardov napotek, da se mora vsaka preiskava začeti pri viru, saj »kdor gre lahko k vodnjaku, ne gre k vrču«, je rad dejal renesančnik.

Petnajsto stoletje, obdobje Leonarda, Kolumba in Gutenberga, je bilo tudi čas izumov, raziskovanja in širjenja znanja z novimi tehnologijami. Tudi zato se lahko od Leonarda, kot piše njegov biograf, še vedno veliko naučimo, saj je »sposobnost združevanja umetnosti, znanosti, tehnologije in domišljije tudi danes pravi recept za ustvarjalnost. Pripomoglo je tudi to, da je bil brez težav nekoliko posebneža: nezakonski otrok, homoseksualec, vegetarijanec, levičar, hitro raztresen in včasih krivoverski. Firence so v petnajstem stoletju uspevale, ker so takšne posebneže brez nadaljnjega sprejemale. Predvsem pa bi nas morala Leonardova nebrzdana vedoželjnost opozarjati na to, kako je pomembno, da znanja ne sprejemamo nekritično, temveč smo vedno pripravljeni o njem tudi podvomiti, dati domišljiji prosto pot in kot nadarjeni posebneži in uporniki v katerikoli dobi razmišljati drugače.«