Lakmusov papir družbenih tenzij

»Arhitektura je od svojih začetkov ena od odločilnih manifestacij oblasti,« filozofinja in avtorica Mateja Kurir zapiše v uvodniku knjige O oblasti v arhitekturi (Maska in Društvo Igorja Zabela za kulturo in teorijo, 2021), ki razmerja med arhitekturo in oblastjo pretresa s treh filozofskih perspektiv – materializma, fenomenologije in poststrukturalizma.

Knjiga razmerja med arhitekturo in oblastjo pretresa s treh filozofskih perspektiv – materializma, fenomenologije in poststrukturalizma. FOTO: promocijsko gradivo

Prispevki, ki jih je za knjigo izbrala in uredila Mateja Kurir, so bili prvič predstavljeni na seriji simpozijev O oblasti v arhitekturi med letoma 2017 in 2019 v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Kot poudarja urednica, v njih štirinajst uveljavljenih avtorjev (tudi na podlagi konkretnih arhitekturnih primerov) odgovarja na vprašanja, kakšno je razmerje med oblastjo in arhitekturo, kaj določa arhitektura sodobnosti, kako lahko mislimo oblast na primeru arhitekture in kaj oblast pravzaprav je, kakšen je vpliv arhitekture v javnem in privatnem prostoru in kakšen je njen širši družbeni vpliv.

»Refleksija razmerja med arhitekturo in oblastjo se pri tem vrši znotraj sodobne družbe, ki jo prečijo hedonizem in permisivnost, četrta industrijska revolucija, antropocen in vedno ostrejša okoljska kriza, determinirata pa neoliberalizem in fantazmagorija medijskega upravljanja. Vse to pa izraža tudi arhitektura, pri čemer je knjiga O oblasti v arhitekturi prvenstveno namenjena refleksiji družbenega in političnega vidika grajene umetnosti, ki je v poplavi estetskega prepogosto spregledan«, še dodaja v uvodniku.

Izčrpavanje teles, ozemelj in sistemov

Dvojno branje arhitekture

Če avtorji k obravnavani temi pristopajo s perspektiv materializma, fenomenologije in poststrukturalizma, Mateja Kurir poudarja, da materialisti estetiko in arhitekturno prezenco pogosto jemljejo kot »lakmusov papir za prebiranje družbenih tenzij«, ob tem pa v arhitekturi iščejo »to nevidno, zakrito plast oblasti« (Foucault je na primer menil, da je zgodovina prostora vselej tudi zgodovina različnih oblasti), vpliv fenomenologije pa se v arhitekturi kaže v idejah, da naj bi »arhitektura gradila stavbe veliko bolj po meri okolja, etike in poetike ter človekovega telesa – telo in telesnost sta postala tudi sidrišče za bolj spiritualno interpretacijo arhitekture«. V arhitekturo – kot v vse umetniške zvrsti, najvidneje v literaturo – je posegel tudi poststrukturalizem, pri katerem je »srečanje z arhitekturo potekalo tako rekoč okoli teme oblasti v arhitekturi«.

V knjigi v sklopu materialistične perspektive najdemo tudi prispevek Mladena Dolarja, ki pod naslovom Oblast in arhitekturno nezavedno preplet arhitekture in oblasti obravnava iz premisleka ruševin. »Nobeno mesto ni brez travme. Vsako mesto ima zgodovino razdejanj, ki ga opredeljuje, naj bodo to naravne katastrofe, potresi, poplave ali pa sovražne vojske, okupatorji, ki so osvajali in uničevali mesta ali njihove dele, ali pa nazadnje tisto, kar je od vsega še najbolj pogubno, neustavljiv pohod napredka, ki je največji sovražnik starega,« zapiše, ob tem pa predlaga dvojno branje arhitekture.

To, poudarja Dolar, ne glede na njeno funkcionalnost in estetsko vrednost prežema izkazovanje oblasti – »oblasti nad naravo, slavljenje bogov in božanstev, oblasti monarha ali vladarja, oblasti države, oblasti kapitala. Ruševina pa priča o minljivosti in nestalnosti oblasti.«

Vseh štirinajst avtorjev, še dodaja Mateja Kurir, se kljub različnemu razumevanju preseka med arhitekturo in oblastjo osredinja okoli ideje, da »arhitektura ni le bojišče, kjer se odvija oblast, ampak je tudi odprta fronta notranjih tenzij, ki se perpetuirajo v vednosti, kjer primanjkuje etike. To bojišče je v neoliberalizmu postalo neizprosno, ostro in neusmiljeno, tako za večino arhitektov, ki so vse manj plačani za svoje vse bolj prekarno delo, kot za delavce, ki to arhitekturo postavljajo.«