V nadaljevanju preberite:

Verjetno drži: »Antisemitizem še nikoli ni bil tako smešen kot v Spominih antisemita.« A ravno v tej smešnosti se skriva mračna težnost. Ko junak tolaži judovsko prijateljico Minko, da je »navsezadnje še zmeraj ostalo dovolj pametnih ljudi, ki bodo preprečili najhujše. Zdaj je pač izbruhnilo to staro sovraštvo, ki ga že poznate, zato se ti res ni treba bati, saj se bodo umirili. Po mojem res nočejo drugega kot dejansko zagotoviti samo disciplino in red,« se grenko nasmehnemo. Toda ključno ni to, kaj si misli on, ki je kot Romun na varni strani, pač pa Mina, ki ga besno nadere: »A ti, idiot, sploh ne slišiš, kaj predvajajo? To je vendar naš stari Bog ohrani, himna stare cesarske Avstrije, ki jo je zložil naš Haydn, zdaj pa so jo poneverili v koračnico za megalomanske apetite te njihove umazane Nemčije!«