V nadaljevanju preberite: 

Ob bližajoči se hčerini selitvi od doma Deborah ​Levy hrepeni po lastni sobi (avtorica ob tem, nepresenetljivo, poudari, da je od »svojih dvajsetih let naprej v vsaki dekadi življenja pogosto razmišljala o Virginii Woolf – kako je bila duhovita, genialna, obupana, kako si je žepe napolnila s kamni in zakorakala v tisto reko«), po hiši, »v kateri bi lahko živela, delala in snovala svet v svojem tempu, ampak ta dom je bil celo v moji domišljiji meglen, nedorečen, neresničen oziroma nerealen, neoprijemljiv. Hrepenela sem po imenitni stari hiši (po novem sem jo opremila še z ovalnim kaminom) z drevesom granatnega jabolka na vrtu«.