Soočanje s strahovi nam daje integriteto in moč

Mehiška pisateljica Guadalupe­ Nettel je že pri dvajsetih vedela,­ da si želi v svojih delih pisati o obstrancih, posebnežih in anomalijah. Tako se z romanom ­Gostiteljica – in širše – vklaplja v slogan izkrivljene resničnosti,­ glavne teme tokratne Fabule. Kajti kot je dejal njen umetniški­ vodja Aljaž Koprivnikar, avtorica »skozi subtilne psihološke študije odstira razpoke v vsakdanjem življenju, v katerih se realno in iracionalno neprekinjeno prepletata«.

Prvoosebna pripovedovalka romana, gre za avtoričin romaneskni prvenec, je Ana, in Ana je – gostiteljica. »Vedela sem, da tudi v meni živi neka stvar brez predstavljive oblike, ki se igra, ko se igram jaz, jé, ko jem jaz, je deklica, medtem ko sem deklica tudi jaz,« razkrije že na začetku, takoj zatem, ko prizna, da so ji bile od nekdaj »všeč zgodbe o razpolovitvah, tiste, v katerih se nekomu iz trebuha izvije alien ali mu na hrbtu zraste siamski dvojček«, ter da je kot otrok »oboževala karikaturo, na kateri kojot razpre zadrgo svojega kožuha krvoločne zveri in se spremeni v krotko jagnje«.

Stvar, kot jo imenuje, ji otežuje življenje in odnose, pripisuje ji krivdo za spodrsljaje, nesreče in napake, hkrati pa med seboj in njo težko razloči ter se ob tem, ko si prizadeva sobivati z njo – izbire pač nima –, boji, da jo bo nekega dne popolnoma prevzela. Zaradi nje ne sanja, megli se ji in ji peša vid, zato si ustvarja tako imenovano spominoteko.

Mogoče je, da je Stvar metafora za postopno slabšanje pripovedovalkinega vida, zaradi česar je nemirna, negotova, celo paranoična, a glede na nadaljnji razvoj zgodbe je to težko opredeliti. Vodi pa v neke vrste Anino obsedenost s slepci, med katere se pomeša kot bralka v zavodu, v katerem bivajo, ter prek katerih prodre v podzemlje Ciudada de Méxica. S tem roman dobi še širši družbeni kontekst ter nanj poda kritičen komentar, vendar daje vtis, da se, bolj ko pripovedovalka pripoved plete, oddaljuje od stvari, bodisi z malo bodisi z veliko začetnico.

FOTO: promocijsko gradivo

Obsesivno premišljanje tem

Guadalupe Nettel je v intervjuju povedala, da je Gostiteljico, ki je leta 2006 izšla pri ugledni španski založbi Anagrama, navdihnil njen lastni strah, da bo oslepela. »Ko sem bila otrok, sem se pogosto počutila obsojano in osramočeno, ker so bile moje oči 'nenormalne' – rodila sem se s prirojeno sivo mreno in drugimi težavami v desnem očesu – in ker sem se zaradi gledanja z enim očesom gibala in obnašala drugače kot drugi,« je pojasnila in dodala, da v romanu resda to obravnava na literaren način, vendar gre vseeno za nekaj, s čimer se sama sooča.

»Menim, da nam pisanje daje svobodo, da pišemo o tem, kar nas najbolj straši in obseda, brez strahu pred obsojanjem. Ta svoboda je podobna nošenju maske na karnevalu. V literaturi prevzamemo drugo identiteto: lahko rečemo in počnemo, kakršnekoli nore stvari si želimo. Literatura nam daje priložnost, da razi­ščemo svoje najbolj neizrekljive plati,« je poudarila ter pri tem omenila izjavo, ki jo je nekoč slišala od domorodcev v Chiapasu ter jo vzela kot eksistencialni in literarni nasvet. »Šele ko se upamo soočiti s stvarmi, ki nas najbolj strašijo in sramotijo, lahko spoznamo, kdo v resnici smo, kar nam daje ogromno integriteto in moč.«

V istem intervjuju se je označila za obsesivno žensko, ki o svojih temah premišljuje do onemoglosti. Ena od teh je samota, ki je zelo zaznamovala njeno življenje. Z njo se spopada tudi protagonistka Gostiteljice; v šoli nima prijateljev, za edinega zaveznika ima mlajšega brata Diega. Potem ko ta umre, svoje ljudi najde šele med slepci, družbi znotraj družbe s svojimi pravili in razmerji moči. Po mnenju Guadalupe Nettel je učinkovit način spopadanja s samoto branje, saj nam lahko prebiranje pravega avtorja ob pravem času da občutek, da nas nekdo razume bolje, kot bi nas lahko razumel naš najboljši prijatelj.