Boris Pahor, pri 106 letih, tako misli

»Gre za izmišljotine in antislovenstvo,« je pospremil pisatelj Boris Pahor aktualne komentarje ob italijanskem dnevu spomina na fojbe – o jugoslovanskih teroristih in njihovi odgovornosti pri požigu tržaškega Narodnega doma. Kot je dejal, je jasno, čigava je odgovornost, tudi če se dogajanja izpred toliko časa ne more z jasnimi dokazi rekonstruirati. To so bili časi, ko ni bilo slovenskih šol, ko se ni smelo govoriti slovensko in ko je bil že sam obstoj slovenstva problematičen.
 

Preteklik v njegovem primeru ni primeren

Tako je pospremil izid svoje nove knjige, izdane pri Mladinski knjigi, v Domu knjige v Kopru. Kot so izpostavili pri založbi, so ob stotem rojstnem dnevu Borisa Pahorja izdali veliko monografijo Tatjane Rojc o tržaškem pisatelju in jo naslovili Tako sem živel. »Skoraj sedem let zatem nas Pahor opominja, da preteklik v njegovem primeru ni ravno primeren, zato povzetke svojih življenjskih spoznanj naslavlja Tako mislim,« so zapisali. Pogovor s pisateljem je povezoval urednik Zdravko Duša, misli iz knjige pa je prebirala kulturna urednica Radia Koper Neva Zajc.

»Čutim se Tržačana v vseh ozirih. Rojen sem v Trstu, navzel sem se jezika svojih staršev – slovenskega tržaškega narečja, naučil pa sem se tudi jezika sosedov,« je dejal Pahor, ki pri svojih dobrih 106 letih še ni izgubil govorniškega žara in se je občinstvu celo opravičil, če je bil predolg. Kot je nadaljeval, se je čutil slovenskega človeka v domačem okolju, kmalu pa je moral spoznati, da oblast od njega zahteva, da postane Italijan. Država Italija, poudarja, ni nikoli obračunala s svojo fašistično zgodovino in to se kaže še danes, ko parcialno prikazujejo zgodovino, molčijo o zanje neprijetnih resnicah in še naprej gojijo protislovenske občutke.


 

Še veliko ima povedati o življenju

Po drugi strani pa Pahor poudarja, da tudi slovenska država in njena politika ne dajeta temu zadostnega pomena. Do Trsta, ki je tudi slovensko obmorsko mesto in so mu dali pečat številni slovenski intelektualci, se matična država obnaša mačehovsko in kot da bi bilo to zanjo neko nepotrebno breme. Zaznamovanje obletnic, kot sta osvoboditev koncentracijskega taborišča Auschwitz in trpljenje Judov, je seveda nujno, ne smemo pa pozabiti, je poudaril, niti na rojake, ki so trpeli v Alzaciji ali v Trstu.
»Vselej govorim o tako imenovanih rdečih trikotnikih, ki smo bili politični interniranci,« je opozoril. S tem je povezan spomin na primorsko udeležbo v narodnoosvobodilnem boju pa tudi na krščanskega socialista Edvarda Kocbeka, ki je temu boju dal evropski značaj, ter poznejše delovanje jugoslovanskih komunistov, pa vse do pregona Italijanov iz Istre, ker jih je Titova vojska pavšalno imela za fašiste.

Pisatelj se je obregnil tudi ob Katoliško cerkev, ki dva tisoč let po Jezusu večkrat pozablja na njegove nauke. »Čeprav bi nekdo mislil, da bi moral govoriti o smrti,« je dejal, pa ima še veliko povedati o življenju. Človek mora, kot se je zavzel, najti smisel, zakaj obstaja, in po lastnih močeh prispevati k humanistični dediščini, da nekoč na svetu ne bo več revnih, lačnih, žejnih in preganjanih.