Vaje po zoomu niso vzele občutka za uglašenost

Pa se sliš', pa se sliš' … »Čakaj, spet je prekinilo povezavo, nisem slišala, daj, zapoj še enkrat …« Tako nekako so bili slišati pogovori v času ustavitve javnega življenja, ko so tisti najbolj zvesti in zapriseženi zbori vztrajali ter preselili vaje na splet. A ker prek zooma in podobnih platform večglasno petje ni mogoče, so zbori vadili sekcijsko oziroma po glasovih. Vsak pevec je moral stopiti iz območja udobnega petja v zboru, se izpostaviti in odpeti sam. Največji izziv in strah pred ponovnim snidenjem ob razrahljanju ukrepov je bilo vprašanje, kako je slišati zvok celotnega zbora.

Akademski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, mešani komorni zbor Ljubljanski madrigalisti in Zbor svetega Nikolaja Litija so med tistimi, ki jim je kljub epidemiji in prilagojenim vajam uspelo ohraniti pevsko kondicijo ter so se, takoj ko je bilo mogoče, znova postavili na oder pred občinstvo – tja, kamor spadajo. Že junija so začeli nastopati, sredi julija pa se bo naše glavno mesto spremenilo v zborovsko prizorišče; Ljubljana bo namreč gostila festival zborovskega petja Europa Cantat.


 

Programsko so manj napredovali

Intenzivno se na festival pripravlja tudi Zbor svetega Nikolaja, saj bodo 17. julija nastopili na slovesnem odprtju. Minuli konec tedna so po dolgem času nastopili v domači Litiji, kjer so na več lokacijah imeli kratke, tako imenovane promenadne koncerte. Konec aprila, ko so se prvič spet dobili v živo, najprej v manjših skupinah, je bila izkušnja ponovnega snidenja nepopisno lepa. »Pozitivno smo bili presenečeni tudi nad zvokom zbora, saj se je pokazalo, da se je naše trdo delo med zaprtji izplačalo. Uspelo nam je obdržati kakovost zvoka in nismo izgubili čuta za uglašenost zbora kot celote,« je v imenu zbora povedal njihov bariton Alexander Centa. Kljub temu so, kot je dodala dirigentka Helena Fojkar Zupančič, delno izgubili kondicijo in kakovost, tudi programsko so bolj skromno napredovali.

Poleg tega, da so se v prvem lockdownu posvetili vokalni tehniki, so nekaj pozornosti namenili tudi ponavljanju glasbene teorije. Lotili so se več spletnih projektov, ki so jih še bolj povezali – na daljavo so posneli in sestavili tri izvedbe skladb: maja lani so odpeli Planinsko, v božičnem času Sveto noč, ob državnem kulturnem prazniku februarja pa so se z Brez besed spomnili lani preminulega skladatelja Mojmirja Sepeta. »Posebej aktivni smo bili v času adventa. Na spletni strani nikolaj.si smo skupaj odštevali dneve do božiča z Nikolajevim adventnim koledarjem.«



Do preklica ukrepov še vedno vadijo z zaščitnimi maskami na razdalji in upoštevajo vse druge ukrepe. V zadnjem letu in pol so se morali odpovedati številnim koncertom doma in na tujem, državnemu tekmovanju, turneji v Kanado in tradicionalnemu božičnemu koncertu. Prav tako se posledice epidemije kažejo v številnosti zbora, ki se je v tem času zmanjšala.


 

Največji izziv ohraniti motivacijo

Tudi APZ Tone Tomšič, kjer je zaradi narave zbora fluktuacija velika, saj se vsako leto priključi kar nekaj pevcev, je bilo letošnje leto še posebej zahtevno, priznavajo. Do zdaj jim je uspelo ohraniti aktivnih pet brucev, kar je glede na situacijo kar veliko. Največji izziv je zanje bilo ohraniti motivacijo. Ta je namreč po dveh mesecih srečanj po zoomu malce upadla, a so melanholijo poskusili pregnati z zanimivimi predavanji in gosti, za kar je poskrbela dirigentka Jerica Bukovec, ki se bo ob koncu sezone poslovila od sodelovanja z APZ.



Po jesenskem zaprtju so se prvič dobili konec februarja, ko so začeli vaditi v skupinah po deset, z zaščitnimi maskami in na varni razdalji. »S prostori smo imeli srečo, saj nam jih zagotavlja Univerza v Ljubljani. Vaje smo organizirali v več skupinah, hkrati smo za tiste, ki se vaj niso mogli udeležiti, pripravili snemanje in povezavo prek zooma.« Stvari in načrti za prihodnjo sezono so še precej odprti, letos udeležbe na tekmovanjih ne načrtujejo.


 

Povezuje jih več kot le petje

Natančno pa oktobrski koncert ob tridesetletnici delovanja načrtujejo Ljubljanski madrigalisti. Junija so se s ciklom koncertov Blagor družinam, nagrajenim programom Sozvočenj 2020, najprej predstavili na ljubljanskih ulicah, sledil je osrednji večji koncert pred dnevom slovenskih izgnancev, ki so ga po pretočnih kanalih predvajali po svetu. »Na koncert smo bili zelo ponosni, saj smo eden izmed prvih zborov, ki se je tako hitro po daljši pavzi uspešno predstavil širši javnosti. Do poletja bomo nastopili še v cerkvi naših prijaznih gostiteljev v Mostah, kjer prostor omogoča vadbo na varni razdalji, potem pa intenzivno z mislimi v novo sezono,« je povedala dirigentka Klara Maljuga.

Madrigalisti so prek Googlove aplikacije meet pod mentorstvom sopranistke Martine Burger pilili predvsem vokalno tehniko in brali note, velik del vaj pa so namenili povezovanju skupine, torej timbildingu in ohranitvi motivacije. Spoznali so, da jih povezuje več kot samo petje in da so vsak teden z večjo lahkoto peli med vajami, ki jih je vodila Martina Burger. »Zborovskemu repertoarju smo namenili manj časa, vendar ravno dovolj, da smo ohranjali kondicijo petja po notah ter se urili v samostojnem petju. Huh, koliko treme je bilo, ko si moral sam zapeti in so te vsi poslušali. Vendar so se pevci temu lepo prilagodili in drug drugega sprejeli v svoji ranljivosti,« je povedala Klara Maljuga.



In kako je dirigentka doživela prvo skupno snidenje maja? »Bilo je čudovito in grozno hkrati; prvič zaradi dolge abstinence skupnega petja, drugič pa zaradi zvočnih razmer v prostoru, zvokovnega prilagajanja pevcev in čakanja drug na drugega. Izkustveno je bila vaja res posebna.« Padla je kondicija petja, medsebojno uglaševanje in sinhronizacija izgovarjave sta potrebovala kar nekaj vaj, da so bili vsaj delno na ravni iz preteklosti. »Prej ko se s tem sprijazniš, prej bo delo steklo, nižjo raven zvočne podobe zbora smo pač sprejeli in delali od tam naprej.«

Vsem zborom je dala epidemija nekaj drugega, ravno tako dragocenega: povezanost, disciplino, poudarila je željo po petju in zavedanje o tem, česa si želijo: skupaj zapeti brez razdalje, se zaslišati in začutiti kot celota ter tako poslušalcem podariti najlepše, kar imajo: resnične sebe skozi glasbo.