Glasba, osvobojena konceptov

Anouar Brahem velja za glasbenika, ki je revolucionaliziral oud, arabsko brenkalo, podobno lutnji.­ Oud je v tradicionalni arabski glasbi imel čedalje bolj obrobno vlogo, bil je spremljevalno glasbilo vokalistov, Brahem pa ga je spet potisnil v ospredje ter ga začel uporabljati kot domiseln ­solistični inštrument. V njegovih fluidnih zvočnih pokrajinah je nekaj magičnega, pomirjajočega in hkrati izmikajočega se, mističnega. Njegova glasba je le na videz preprosta, odpira nove svetove, v katerih je, kot se je izrazil kritik Thom Jurek, lepota tako prisotna, da postane nedostopna.

Zvok ouda in starodavna arabska glasba sta ga prevzela že kot otroka, ko je odraščal v Tunisu. Oče, ki je ljubil glasbo, je spodbujal njegovo zanimanje in Anouar Brahem se je pri desetih letih vpisal na Nacio­nalni glasbeni konservatorij, kjer je strastno preučeval tradicionalno glasbo. »Užalostilo me je, ko sem opazil, da tradicionalna glasba izginja. Predvsem so se v vse večjih orkestrih izgubljali detajli. Zvoka posameznih inštrumentov, kot je denimo oud, sploh nisi mogel več razločiti. V manjših zasedbah pa so oud uporabljali zgolj kot sprem­ljevalno glasbilo pevcev in ne kot vodilni melodični inštrument,« je nekoč pojasnil francoskemu novinarju. Zato je že v najstniških letih začutil svoje poslanstvo: postati dober interpret te glasbe in varuh tradicije, jo ohranjati in prenašati na naslednje rodove.

Pri petnajstih letih je igral dovolj dobro, da je lahko redno nastopal z lokalnimi orkestri. Vendar študija ni nadaljeval, temveč je svoje znanje izpopolnjeval pri tunizijskem mojstru ouda Aliju Sritiju.

Slava doma ga je dosegla že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1988 je v tunizijskem časopisu Tunis-Hebdo pisalo: »Če bi morali izbrati glasbenika osemdesetih, bi bil to brez najmanjšega dvoma Anouar Brahem.« Domače občinstvo mu je bilo hvaležno, da je oud spet postavil v ospredje. Veliko poslušalcev je našel tudi v Libanonu, Egiptu, Siriji ter v Evropi, kjer se je najprej vzpostavil na francoski sceni. Sedem let (1981–1987) je preživel v Parizu, nastopal na festivalih in pri predstavah sodeloval s koreografom Mauriceom Béjartom. V Parizu se je tudi dokončno »okužil« z jazzom, zvrstjo, ki ga je, odkar je slišal Kind of Blue Milesa Davisa, nenavadno privlačila. Eksperimentalnost, modernost ter glasbeniki z močno identiteto in talentom, ki so ubirali nove poti – tako, kot jih je na svojem področju tudi sam. Tradiciji, ki sta poleg jazza osmišljali njegovo percepcijo glasbenega ustvarjanja, sta bili še flamenko in indijska glasba. Zato ni trajalo dolgo, da je našel album Shakti Johna McLaughlina. »To je bila ena od prvih plošč, ki sem jih kupil. Predstavljala je most, ki povezuje različne svetove, le v drugo smer, kot sem to počel jaz,« je dejal.

V svojo glasbo je vnašal elemente andaluzijske in mavrske glasbene tradicije. Glasbeni spomenik starodavnemu perzijskemu virtuozu na oudu Ziryabu je postavil z albumom Voyage de Sahar (2005). Legenda o Ziryabu pravi, da je v spominu nosil 10.000 pesmi in ga je iz Bagdada pregnal ljubosumni mentor Ishak el Masouli, zato je leta 822 pobegnil v Kordovo, kjer je španskim Mavrom predstavil glasbilo oud in tako postavil temelje andaluzijski glasbi. Tako je Ziryabove napeve in zgodbe še danes mogoče slišati v igranju flamenko kitaristov.

Uveljavljeni skladatelj

Ko se je leta 1987 vrnil v Tunis, je dve leti služboval kot direktor glasbenega ansambla Musical de la Villa de Tunis, ustvarjal glasbo za gledališče in kot skladatelj sodeloval pri 19 filmih, skoraj polovica je dokumentarcev. Prvi film, pri katerem je sodeloval, je tunizijska drama Nourija Bouzida Zlate podkve (The Golden Horseshoes, 1989), v skrivnostnost je odel nemško kriminalno dramo Spomini mrtveca (Dead Man's Memories, 2003) in ustvaril elegijo za brazilsko socialno dramo Arabia (2017). Večino glasbe za filme je ustvaril s pianistom Françoisom Couturierom, s katerim sodelujeta več kot trideset let. Klavir je namreč inštrument, s katerim si tudi sam med skladanjem najraje pomaga. »Skladam na oud in klavir. Ker nisem pianist, mi klavir vedno ponuja drugačne ideje in navdih. V klavirju se skriva ves orkester, na drugi strani je oud nežen in tih. Pogosto nanj igram piano in pianissimo, zato sem vedno iskal subtilne pianiste, ki izvirajo iz klasične glasbe in imajo smisel za tako dinamiko,« je nekoč povedal.

Anouar Brahem je o navdihu nekoč povedal: Vsi glasbeniki črpamo navdih iz trenutka ... Prav čarobnost trenutka je najpomembnejša, poleg priprav, seveda. Foto ECM

Čeprav se je filmske glasbe nabralo precej, je raje, kot da bi izdajal soundtracke, ambientalne teme iz filmov prearanžiral in iz njih ustvaril samostojne skladbe za nove plošče. Med skladanjem je pozoren na tehniko, zven in barvo glasbil, ki jih združuje v nove svetove. Išče topel in odprt zvok, a nikoli med skladanjem nima v mislih konkretnega glasbenika. »Ko pišem, ne razmišljam o inštrumentih, posameznih glasbenikih, niti o tradicionalnih tehnikah, ampak sledim abstrakt­nim idejam. Hočem, da so moje kompozicije osvobojene vseh konceptov,« je v intervjuju pojasnil svoj ustvarjalni proces.

Skladanje ima zanj smisel le, če gre za ustvarjanje nečesa novega, česar še nismo slišali. Zato pred vsakim novim projektom porine stran že uporabljene ideje, da se ne bi ponavljal. Tega, da bi se začel ponavljati, se najbolj boji. Nekoč je izjavil: »Ideja svobode je zame bistvena, saj je glasba najprej in predvsem prostor svobode.«

Anouar Brahem o sebi pravi, da je pedanten glasbenik, ki se lahko pretirano obremenjuje z majhnimi napakami ali spodrsljaji, predvsem med snemanjem albuma. »Vsakič se mi zdi, da bi lahko odigral bolje. Vedno stremim k popolnosti, a človek se šele z leti sprijazni, da je popolnost nedosegljiva.« Da v studiu ni v nedogled ponavljal skladb do perfekcije, mu je pomagal Manfred Eicher, prvi človek založbe ECM, s katerim sta spletla dolgoletno ustvarjalno in prijateljsko vez.

Anouar Brahem je o navdihu nekoč povedal: Vsi glasbeniki črpamo navdih iz trenutka ... Prav čarobnost trenutka je najpomembnejša, poleg priprav, seveda. Foto Marco Borggreve

Novo obdobje: ECM

Preden je Brahem prvič segel v roko Eicherju, ki ima v jazzovskem svetu status zvezdniškega glasbenega založnika, je opravil domačo nalogo. Poslušal je albume ECM, poznal vse glasbenike, ki so sodelovali z njim, prebiral članke o založbi in intervjuje, v katerih je Eicher razodeval svojo grandiozno umetniško vizijo. Spoštoval je njegove visoke standarde ter se zavedal ugleda, ki ga glasbeniku lahko da sodelovanje z njim.

Prva plošča, ki jo je posnel za ECM, je bila Barzakh (1991), na kateri je sodeloval s turškima glasbenikoma Bechirjem Selmijem in Lassadom Hosnijem. Takrat je v živo izkusil Eicherjev talent vodje, ki pelje glasbo v želeno smer. »Manfred Eicher je močno vplival na moje ustvarjanje, verjetno bi pisal drugačno glasbo, če ga ne bi poznal. Za vsak projekt se zelo zavzame in ima vedno pred očmi celotno sliko, kar pomaga, ko se zatikam ob detajle,« je dejal Brahem.

Anouar Brahem je o navdihu nekoč povedal: Vsi glasbeniki črpamo navdih iz trenutka ... Prav čarobnost trenutka je najpomembnejša, poleg priprav, seveda. Foto Marco Borggreve

Sodelovanje z ECM je Brahemovo glasbo še bolj odprlo jazzovskemu idiomu. Eicher mu je predstavil znane jazziste, v katerih je Brahem videl pomembne sodelavce. Tako je z norveškim saksofonistom Janom Garbarkom posnel svoj tretji album za ECM Madar (1994), prvič pa je v svojo zasedbo vključil kontrabas na albumu Thimar (1998), ko je sodeloval z Davom Hollandom ter angleškim basklarinetistom Johnom Surmanom. Takrat je, podobno kot pri klavirju, za svojo arabsko lutnjo našel komplementarni inštrument v klarinetu. Natančneje basklarinetu. »Basklarinet ima velik razpon med nizkimi, srednjimi in visokimi toni. Je nekakšen podaljšek glasu, zato ob melodičnem oudu zveni čudovito. Njegov topel, senzualen zvok me navdihuje, prav tako mi je všeč bolj raskava tekstura v nižjih tonih, zaradi česar je bolj zemeljski, a hkrati zračen,« je povedal Brahem, ki je basklarinet odtlej bolj redno vključeval v svoje zasedbe.

Brahemovo sodelovanje z basklarinetistom Klausom Gesingom, kontrabasistom Björnom Meyerjem in perkusionistom Khaledom Yassinom – s to zasedbo prihaja tudi na Jazz festival Ljubljana –​ se je začelo leta 2008, ko je z njimi snoval album The Astounding Eyes of Rita, na katerem je bilo slišati nekoliko več jazzovske energije, podobno kot na albumu Thimar. Z Gesingom, Meyerjem in Couturierom ter pridruženo godalno sekcijo Orchestra della Svizzera Italiana je posnel tudi album Souvenance (2015), na katerem je tematsko močno odzvanjala arabska pomlad oziroma tunizijska jasminova revolucija januarja 2011, ki je glasbenikovo življenje neposredno prizadela.

Anouar Brahem je o navdihu nekoč povedal: Vsi glasbeniki črpamo navdih iz trenutka ... Prav čarobnost trenutka je najpomembnejša, poleg priprav, seveda. Foto Marco Borggreve

Brahemovo šestdesetletnico so pri ECM zaznamovali z izdajo albuma Blue Maqams (2017). To je bil njegov enajsti album za to založbo in je vrhunec združitve jazza in arabske tradicionalne glasbe. Na eni strani se spogleduje z modalnimi prijemi v slogu Kind of Blue Milesa Davisa, na drugi oživlja stoletja staro glasbeno tradicijo makama – arabskega modalnega sistema. Jazzovski feel izhaja predvsem iz izborne ritemske sekcije, saj se je Brahem po več kot dveh desetletjih spet združil z basistom Davom Hollandom, za nameček pa povabil v zasedbo še legendarnega bobnarja Jacka DeJohnetta, čigar subtilnost je cenil, in britanskega pianista Djanga Batesa. Na All About Jazz so album celo razglasili za eno od najboljših plošč v petdesetletni zgodovini založbe ECM.