Amaro Freitas: Virtuoz na klavirju, ki dekonstruira Brazilijo

Eden od zanimivejših koncertov 65. Jazz festivala Ljubljana bo nastop brazilskega pianista Amara Freitasa danes v Parku Sveta Evrope za Cankarjevim domom. Freitas se je hitro uveljavil kot eden od najvidnejših pianistov novega vala brazilskega jazza; tudi njegov zadnji album Y'Y je požel izjemne kritike. Njegovo glasbo zaznamuje antikolonialistična filozofija: kot je nedavno poudarila umetniška vodja festivala Tina Lešničar, Freitas »koplje po brazilski glasbeni dediščini še pred prihodom Portugalcev in jo prepleta z novimi, sodobnimi tokovi«.

Šest odrov, dvajset koncertov, sto nastopajočih

Kako se spominjate prvega srečanja s klavirjem? Kaj vas je pri njem očaralo?

Z njim sem se prvič srečal kot otrok, moj oče je igral na klaviature in me uvedel v igranje. Bilo je zabavno in čarobno.

S časom ste razvili poseben, edinstven, značilen zvok. Kaj ga je najbolj zaznamovalo?

Verjamem, da sem rezultat vseh izkušenj, ki sem jih doživel, od pesmaric evangeličanskih cerkva do ritmov maracatuja, freva, coca, baiãa. Perkusivni klavir, ki prinaša afrobrazilski ritem, brazilsko identiteto s tropskim in toplim, sodobnim zvokom.

Njegov zadnji album sta navdahnila preparirani klavir in stik s staroselci v Amazoniji. FOTO: Jão Vicente

Uveljavljeni ste kot eden od predstavnikov novega vala brazilske jazzovske glasbe. Bi lahko opisali tamkajšnjo sceno? Kaj jo opredeljuje?

Brazilija ima zelo živahno, bogato in raznoliko sceno. Obstaja več formatov v več različnih ritmih in segmentih. Od skupin, ki igrajo choro, orkestrov, ki izvajajo frevo, coco, in samba krogov, do zasedb, ki izvajajo maracatu ali plesa cavalo marinho in bumba meu boi. To je res neverjetno.

Verjamem, da mi, ki smo del tega novega vala, nadaljujemo delo velikih mojstrov, kot so Hermeto Pascoal, Moacir Santos, Naná Vasconcelos. Rojeni smo bili v tej deželi in zanjo značilno glasbo nadgrajujemo z drugimi elementi jazza, drugimi ritmičnimi perspektivami, kot so negativni ritem, poliritmija, izoritmija. Ustvarjamo sodobno gibanje, ki gradi na naši tradiciji tako, da nam omogoča dialog s tem, kar je danes v svetu jazza najbolj moderno in prefinjeno.

Kako se vaše igranje, ko nastopate sami, razlikuje, ko je z vami še trio?

Oboje je intenzivno. Igranje s triom zahteva povezanost z glasbeniki, v glasbi delujemo kot jata rib. Vsi morajo biti pozorni, saj je pomemben vsak gib, vsaka sprememba, in emocija se skriva prav v podrobnostih naše izmenjave. Kadar nastopam sam, imam več svobode, krmarim lahko med različnimi možnostmi in se prepustim intuiciji.

Vaš slog opisujejo tudi kot dekolonizirano interpretacijo jazza. Kaj točno to pomeni?

Ta izraz je poskus ustvariti delo, ki govori o Braziliji z druge perspektive. Naslov nobenega od mojih zadnjih treh albumov ni v katerem od kolonizatorskih evropskih jezikov; ne v angleščini, ne v francoščini, ne v španščini, ne v portugalščini. Gre za naslove, ki pripovedujejo o drugih obdobjih drugih narodov, ki so prav tako prišli v Brazilijo. Moj drugi album se imenuje Rasif, beseda izvira iz arabščine, moj tretji album se imenuje Sankofa, beseda afriškega izvora, moj četrti album pa se imenuje Y'Y, izvorna beseda.

Čeprav se je šolski sistem v Braziliji precej izboljšal, je še vedno zelo kolonialen; prevladujoča perspektiva je kolonizatorjeva. Tako se v času mojega šolanja nismo učili o afriških kraljih in kraljicah, o simbolih ali krajih, ki bi govorili o našem izvoru. Niso nas učili o staroselcih ali njihovih prepričanjih. S svojim delom si želim govoriti o tej Braziliji – jo dekonstruirati, da bi ustvaril novo perspektivo.

Album Y'Y je vaš najbolj 'solističen' do zdaj. V kakšnem smislu in kako to?

Približno pet let sem preučeval preparirani klavir. Obenem sem v tem času obiskal amazonski pragozd in začel razvijati preparirani klavir, ki bi bil v dialogu s tem, kar sem tam doživel.

Ta album je drugačen od vsega, kar sem naredil kdaj prej; tako v smislu kompozicij kot rabe prepariranega klavirja kot povezave s čarobnimi staroselci.

Česa so vas naučili – in česa vas je tam naučila narava?

Prvič sem bil v drugi Braziliji. Amazonija se precej razlikuje od preostanka države. To me je zelo zaznamovalo. Na lastne oči sem lahko videl, kako močno so staroselci povezani z naravo ter kako raznolika in kompleksna je njihova kultura. Prisostvoval sem tudi nekaterim obredom, eden od njih je bil zame posebno simboličen, ko so pili gvarano iz Amazonke. Posedli so se v krog ter si jo podajali v cambuci. Vsi so pili iz nje in vsi so si bili enakovredni.

Kako Brazilci dojemate pragozd, kaj vam pomeni?

Veliko ljudem v Braziliji je mar zanj in si prizadevajo za njegovo zaščito. Tudi staroselci so bolje zastopani v politiki. Še vedno pa so velika težava nezakonito rudarjenje, krčenje gozda in onesnaženje voda.

Brazilija je ogromna država in menim, da bi moral vsak prebivalec najmanj enkrat v Amazonijo, da bi dojel velikost in moč tega območja. Želim si, da bi bilo več Brazilcem mar in da bi razumeli, kakšna dragocenost je ta gozd in kako dragocena je starodavna staroselska skupnost s svojo kulturo in modrostjo.

Vendar je razprava o tem zelo kompleksna, več javnih politik bi se moralo usmerjati v razvijanje te odgovornosti, v izobraževanje o zgodovini in pomenu našega ozemlja za učinkovitejše zaustavljanje krčenja gozdov in nezakonitega rudarjenja.