Potovanje na strani ozvezdja slovenske poezije

Paradna konja slovenskega častnega gostovanja sta zlasti dve »disciplini«: filozofija in poezija. Radi rečemo, da ima ta v slovenskem prostoru narodotvorno funkcijo; kot njegovo posebnost jo je večkrat izpostavil tudi direktor sejma Juergen Boos, Slovence pa označil za narod pesnikov. Ni naključje, da bo zato ena od knjig v fokusu velika dvojezična antologija slovenske poezije 20. in 21. stoletja Mein Nachbar auf der Wolke (Moj sosed na oblaku).

V antologiji, ki je v sodelovanju z Nemško akademijo za jezik in slovstvo izšla pri založbi Carl Hanser Verlag iz Münchna, je skupno predstavljenih osemdeset pesnikov in pesnic. Sem spadajo tako klasiki, kakršna sta Edvard Kocbek in Srečko Kosovel, kot še aktivni, ki nemara še niso prevedeni v nemščino, ali pa mlajši, ki si šele utirajo pot na mednarodno sceno.

Knjigo so zasnovali pesnik, pisatelj in prevajalec Matthias Göritz, prevajalka Amalija Maček ter pesnik, pisatelj, urednik in prevajalec Aleš Šteger. »Poudariti je treba, da podobno ambiciozne in obsežne pregledne knjige slovenske poezije v nemškem prostoru v zadnjih desetletjih enostavno ni bilo,« je ob tem dejal Šteger. Še več, je dodal Göritz, to ni le prva tovrstna predstavitev slovenske poezije v nemščini, temveč v kateremkoli jeziku.

Spoznavno srečanje s sosedom na oblaku

Popotnica bralcem poezije

Zamisel za antologijo se je, tako Göritz, porodila pred devetimi leti, ko sta se z Amalijo Maček namenila na obisk k Borisu Pahorju. Pozneje sta k sodelovanju povabila še Štegra, ki je član Nemške akademije za jezik in slovstvo. Skupaj so zasnovali koncept in izbor – tega je bilo zaradi narave podobnih antologij treba prilagoditi –, Matthias Göritz in Amalija Maček sta ob tem poskrbela za nekaj novih prevodov. »Nekatere pesmi se pustijo prevesti, nekatere pa se upirajo,« je dejala prevajalka. Ni nujno, da bo pesem, ki je odlična v slovenščini, tako izzvenela tudi v prevodu, je dodal Šteger. Kakovost prevoda in učinkovanje pesmi v nemščini je bil tako eden od kriterijev za izbor. Predvsem pa so stremeli k najodličnejšim, kanoničnim, prepoznavnim in vplivnim pesmim v slovenskem jeziku, ki so hkrati značilne za poetike pesnikov in pesnic.

FOTO: promocijsko gradivo

Knjiga je namenjena širšemu bralstvu, njena organizacija pa dopušča prepoznati določene sorodnosti in vezi med posameznimi besedili. »Ob prebiranju na stotin knjig slovenske poezije od Kosovela in Kocbeka do danes je vse bolj neizogibno postalo spoznanje, da gre za izjemen in zelo raznovrstni pesniški prostor, v katerem pa so jasno prepoznavne vezi, sorodstva, citatne povezave med posameznimi pesniki in teksti. Iz tega je posledično zrasel nabor tematskih in formalnih preokupacij,« je pojasnil Šteger. Primer tega je recimo opazna preokupacija slovenske poezije z vprašanjem jezika: »Slovenski pesniki vztrajno problematiziramo lastno točko izrekanja in naš kontekst, kar drugod, predvsem v večjih jezikih, ni nujno tako očitno. Potem imamo izjemno bogato sonetistično tradicijo, v antologiji je bilo treba markirati tudi različne estetske prelome, avantgardo, neoavantgardo in tako naprej, ne da bi to počeli z neko didaktično gesto, marveč z neposrednim navdušenjem nad pesmimi samimi in njihovo neusahljivo izpovedno močjo.«

Tako je nastala zelo »odprta« knjiga: po eni strani gradi na pesniških opusih najvidnejših pesnic in pesnikov, katerih ustvarjanje lahko v veliki meri razumemo kot zaključeno; »med temi tako imenovanimi stebri pa intervenira s tematskimi izbori, preko katerih se predstavlja vsega skupaj osemdeset pesnic in pesnikov«. Ta struktura je po mnenju Amalije Maček nekoliko nenavadna, a pritrjuje, da se ji »ti sklopi še vedno zdijo zelo lepi in bi skorajda lahko predstavljali samostojne knjižice, denimo v kombinaciji z umetniško fotografijo«.

FOTO: Filozofska fakulteta

Predstava o Slovencih kot narodu pesnikov je v Nemčiji prisotna že nekaj časa, je dodala Amalija Maček, zdaj pa jo želijo še utrditi. Poleg novih prevodov, za katere sta zaslužna z Göritzom, so v antologijo vključeni tudi že obstoječi, kar je poklon prevajalskim kolegom, kot sta na primer Fabjan Hafner, pravi ambasador slovenske poezije, in Ludwig Hartinger. »Posebna kvaliteta antologije je, da je dvojezična in da ima pregledno spremno besedo in zelo detajlirano narejen spremni aparat. Skratka, trudili smo se narediti karseda zaokroženo popotnico vsem nemškim bralkam in bralcem poezije, neke vrste sidrišče, od koder bodo lahko preko branja posameznih prevedenih knjig tukaj morda na novo odkritih pesnic in pesnikov potovali na različne strani ozvezdja slovenske poezije,« je še povedal Aleš Šteger.

Mein Nachbar auf der Wolke je povabilo nemško govorečim bralcem k odkrivanju ene najbolj vznemirljivih književnosti v Evropi, se strinja Matthias Göritz, tudi nemški kurator predstavitve Slovenije v okviru častnega gostovanja. Poezija po njegovem mnenju odpira srca in duha, pomembne razprave o pomenu literature in življenja ter kaže, da je branje intimno dejanje. Čim so ga povabili k sokuriranju, je želel v ospredje pripeljati tudi poezijo in že kmalu so ga pritegnile znamenite besede Edvarda Kocbeka moj sosed na oblaku.

Še na mnoga sodelovanja

Moj sosed na oblaku, Mein Nachbar auf der Wolke, je po Göritzovem najzanimivejša prispodoba za slovensko poezijo in književnost na splošno: »sosed v smislu kulture, jezika in poezije z edinstveno zgodovino iskanja in določanja lastne identitete ob drugih, večjih kulturnih in jezikovnih prostorih, ki ga obkrožajo, in obenem odzivanja na poezijo svojih sosedov – slovenska poezija je v svojem bistvu najboljši primer evropske poezije z vso svojo raznolikostjo, paradoksi in kulturnim pomenom –, a vedno edinstven«. Slovenija je zanj majhna država z veliko poezijo – in zato je »ena največjih, najbogatejših ter v literarnem smislu najbolj obiska vrednih držav na svetu«.

FOTO: Črt Piksi

To so sprva prepoznali pri Nemški akademiji za jezik in slovstvo, po izidu antologije pa tudi že vidni nemški mediji in založbe. »Ideja za antologijo je zorela okrog šest let, ko so gremiji nemške akademije potrdili predlog in prvi koncept ter jo uvrstili v svoj program. Pred našo so tako izšle velike antologije recimo danske, italijanske poezije in pa monumentalna antologija sodobne evropske poezije Grand Tour,« je pojasnil Aleš Šteger. Izid knjige sredi letošnjega poletja je sovpadel z večdnevnim srečanjem članov akademije (prišlo jih je kakih šestdeset) v Ljubljani. Tudi to je bilo načrtovano več let v naprej in kot je še poudaril Šteger, je bilo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani zgodovinsko srečanje med člani nemške akademije in Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Mein Nachbar auf der Wolke bo oziroma je ena od najbolj opaznih knjig v sklopu slovenskega častnega gostovanja v Frankfurtu, je prepričan Matthias Göritz, kot tudi, da bo antologija navdihnila nastanek mnogih podobnih knjig v mnogih drugih jezikih, z različnimi uredniki in prevajalci, ki bodo obogatili trenutni izbor. Tako naj bi zanimanje zanjo uredniku pri založbi Hanser na predstavitvi v Lyrikkabinettu v Münchnu že izrazil neki italijanski založnik. »Vsaka antologija je kompromis, posebej če je urednikov ali izdajateljev več. Vsakdo bi si morda želel drugačno strukturo, drugačen izbor pesmi in poudarke,« je dejala Amalija Maček. »Vendar pa antologija izpolnjuje osnovno poslanstvo, da nemškemu bralstvo ponuja prvi vpogled v bogastvo slovenske lirike. Odzivi so izredno pozitivni.«

FOTO: Jože Suhadolnik

Nemški pesniki, založniki, literarni kritiki in čisto običajni bralci jim vedno znova pišejo, da je slovenska poezija zanje odkritje, da je antologija »Fundgrube«, v kateri so našli toliko lepega. »Kot smo zapisali v spremni besedi, jo uredniki razumemo predvsem kot povabilo k nadaljnjemu branju,« je poudarila. Obenem je bila antologija že povod tudi za izid prevodov knjig posamičnih avtorjev. Za nekatere bo to prvič; za njih se zanimajo priznane založbe. Največji uspeh in po trditvah nemških medijev »popoln začetek praznovanja častnega gostovanja na frankfurtskem sejmu« pa je po navedbah Matthiasa Göritza doživel izbor pesmi Tomaža Šalamuna (Suhrkamp Verlag), ki sta ga z njim prevedli in uredili Liza Linde in Monika Rinck.

Slovenska poezija je sicer s potujočim pesniškim avtomatom pod geslom Mein Nachbar auf der Wolke v zadnjem času obredla več mest v Avstriji in Nemčiji (Gradec, Leipzig, München, Frankfurt in Marbach). Vplivna revija manuskripte pa vzhajajoče in navdušujoče slovenske pesniške glasove od leta 2020 predstavlja v posebni istoimenski rubriki (Mein Nachbar auf der Wolke). S tem naj bi nadaljevali tudi po sejmu, pravi njen pobudnik Matthias Göritz. »Slovenska poezija je posebna ... Upam in verjamem, da bo v skupnih prizadevanjih prevedenih še več pesniških zbirk in da bodo pustile velik pečat na nemški literarni sceni.«