Nismo imeli kraljev, imeli smo pesnike

Gostitelji so že pred začetkom sejma z navdušenjem ugotavljali, da smo Slovenci narod s posebnim odnosom do poezije, ki je močno prepletena tudi z našo narodno identiteto.

Antologija je izšla pod nemškim naslovom Mein Nachbar auf der Wolke pri založbi Carl Hanser Verlag v sodelovanju z Nemško akademijo za jezik in slovstvo. Na predstavitvi, ki jo je moderiral pesnik in založnik Piero Salabè, so bili navzoči uredniki izdaje Matthias Göritz, Amalija Maček in Aleš Šteger ter pesniki Boris A. Novak, Ana Pepelnik, Ifigenija Simonović in Stanka Hrastelj.

Film s poti

Uvodoma smo si ogledali umetniški dokumentarni film skladatelja, kontrabasista in režiserja Tomaža Groma, ki je kot glasbenik junija spremljal turnejo poezije po Avstriji in Nemčiji, na kateri so se predstavljali domači pesniki. Dokumentarec je odlično prikazal pesniško druženje in videti je bilo, da je izkušnja na avtorju pustila močan vtis. Vajen potovanja in druženja z glasbeniki je opazil, da so pesniki veliko bolj tihi, da znajo dolgo strmeti v daljavo in se nato zapletati v večne debate o povsem majhnih stvareh. V dokumentarcu omeni, da opazijo drekce, ki jih je pustila pikapolonica.

Sledila je predstavitev urednikov, ki so razkrili, da gre za doslej največjo zbirko slovenske poezije v nemškem jeziku. V njej je predstavljenih 80 pesnikov in pesnic z že obstoječimi in novimi prevodi. Gre za avtorje, ki tvorijo kanon poezije, kot so Srečko Kosovel, Edvard Kocbek in Dane Zajc, ter tudi še dejavne in prav tako uveljavljene in cenjene avtorje, kot so Ana Pepelnik, Stanka Hrastelj, Ifigenija Simonović in Boris A. Novak, ki so na dogodku tudi prebirali svoje pesmi. Izid antologije so podprli mreža Traduki, JAK in kulturni center Skica Berlin.

Narod pesnikov

Ob pripravah Slovenije na gostovanje se je na veliko veselje domačih ljubiteljev literature znova artikulirala in strnila povezanost narodne zavesti in poezije. Piero Salabè je občinstvu z navdušenjem razkril, da pri nas vsako leto izide približno 300 pesniških zbirk, kar nas po številu tovrstnih izdaj na prebivalca uvršča v sam svetovni vrh.

Aleš Šteger je o projektu govoril srčno in z velikim ponosom. Razkril je, da doslej nismo imeli tovrstnega enovitega prevoda, prevedeni so bili le posamezni deli, ki pa jih nemško občinstvo ni zaznalo. S partnerji iz Nemčije so pripravili izdajo, ki je namenjena predvsem nemškemu občinstvu. Zanj je bil celoten proces intenzivna bralna izkušnja.

Sourednica Amalija Maček pa je podatek o številu izdaj interpretirala še bolj opisno: v Sloveniji vsak dan izide ena pesniška zbirka. »Nismo imeli kraljev ali cesarjev, imeli pa smo svoje poete,« je povedala in dodala, da so nam utirali pot in tudi niso molčali, ko je bilo treba spregovoriti.