Če ve taksist, potem je uspelo

Kosovelov oder Slovenskega paviljona na knjižnem sejmu je včeraj gostil zanimivo okroglo mizo, ki je postavila v kontekst smiselnost in učinke sodelovanja na globalnih knjižnih dogodkih, kot so sejmi ali mednarodni kulturni projekti, zlasti kakšne učinke imajo za gostujoče države, mesta ali posameznike. Gre za aktualno temo, ki postavlja slovensko gostovanje v Frankfurtu v perspektivo.

Slavoj Žižek: Zakaj sem žalosten?

Moderatorka pogovora Renata Zamida, sicer generalna direktorica Centra Rog, je za omizjem nagovarjala zanimive goste. Ministrico za kulturo Asto Vrečko, Arnauda Pasqualija, ki je odgovoren za področje knjige v programu Creative Europe evropske komisije, ter Iana Denisona, ki je med obsežnim naborom uglednih funkcij tudi globalni koordinator programa Unesca za Svetovno prestolnico knjige. Izhodišče pogovora je bilo, da so sejmi še vedno najpomembnejši dogodki za knjižno promocijo. Asta Vrečko je povedala, da se na ministrstvu tega zavedajo, zato so tudi izdatno podprli udeležbo Slovenije na sejmu v Frankfurtu, zavedajo se, kako pomembna je vidnost za državo, ki ima le dva milijona prebivalcev. Pri tem je opomnila, da bo Slovenija prihodnje leto tudi gostiteljica na največjem sejmu za otroško literaturo v Bologni.

Iz Evrope v širni svet

Pomemben knjižni dogodek na ravni Evropske unije, ki bo gostiteljica na letošnjem sejmu FIL Guadalajara v Mehiki, ki je največji knjižni sejem Južne Amerike, je osvetlil Arnaud Pasquali. Razkril je, da so pobude za gostovanje Evropske unije prišle od organizatorja, in to še v predkoronskem času. Vmes je iniciativa zaradi pandemije zamrla, nato pa so jo znova obudili in se na ravni komisije odločili, da bodo izziv sprejeli. Težava je bila, da takrat ni bilo organizacije oziroma sektorja, ki bi bil podoben naši Javni agenciji za knjigo. To oviro so preskočili in bodo gostovanje tudi izvedli. Kot vemo, je v Evropski uniji 27 držav (kot dodatek bo izpostavljena Ukrajina), na odmevnem mehiškem sejmu, ki ga na leto obišče okoli 800.000 ljudi, bodo izpostavili 80 avtorjev, iz vsake države vsaj enega.

Ian Denison je uvodoma predstavil svojo pobudo o Unescovi Svetovni prestolnici knjige, ki ni odprta zgolj za prestolnice držav in velika mesta. Zanimiv je bil njegov poudarek, da je sam proces enako pomemben kot njegov izid. V tej fazi se pogosto srečajo skupine ljudi, ki običajno nimajo stičišč, na primer vladniki in založniki. Kasneje je kot primer manjšega mesta in zgodbe o uspehu v projektu Svetovna prestolnica knjige (Ljubljana je ta naslov nosila leta 2010) izpostavil gruzijski Tbilisi, ki je pristopil z dobro premišljenim programom in močnim finančnim podpornikom. Celotno mesto se je mobiliziralo in z naslovom veliko pridobilo. Pri tem je tudi razkril, kako ugotovi, ali se je posamezno mesto dobro pripravilo: »Z letališča vedno zavrnem prevoz in grem s taksijem. Med vožnjo taksista vprašam, ali ve, kaj se v mestu dogaja. Če taksist ve, potem tudi jaz vem, da je organizatorjem uspelo.«

Frankfurtski sejem bo slovensko knjižno sceno zaznamoval za več let. FOTO: Sabine Felber

Še bolj pretresljiva pa je bila njegova zgodba o sodelovanju Gvinejske prestolnice Conakry, ki bila Svetovna prestolnica knjige leta 2017. Imeli so skromna finančna sredstva, ob njegovem obisku, da bi preveril napredek pri pripravah na prevzem naslova, je ugotovil, da jim vlada ni dala obljubljenega denarja. Ian Denison je predsednika države soočil z dejstvom, da se ne držijo dogovora. Po njegovem posredovanju so zagotovili dovolj sredstev, da je bil projekt zagnan. Ena od njihovih želja je bila, da bi natisnili nove učbenike za osnovnošolce ter obnovili eno najpomembnejših knjižnic v državi. Žal niso imeli za to dovolj finančnih virov, a so na pomoč priskočili iz poljskega mesta Vroclav, ki je bil Svetovna prestolnica knjige leto prej, in zagotovili sredstva, za razvoz učbenikov in obnovo knjižnice Tabsir Niane Library, ki jo je leta 2012 uničil požar, pa je poskrbelo mesto Sharjah iz Združenih arabskih emiratov, ki je nastopilo kot Svetovna prestolnica knjige leta 2019. S tem je izpostavil tudi solidarnost, ki jo prinaša omrežje Unesca. Za konec je razkril, da si otroci niso upali niti prejeti učbenikov, ker še niso držali v roki nove knjige.

Majhni jeziki v globalnem vrvežu

Ministrica Asta Vrečko je poudarila, da je bil za Slovence jezik vedno osrednjega pomena, saj nas je združeval kot skupnost, pa ne samo po nacionalni plati. Naši pisatelji in pesniki so bili zgodovinsko prepleteni tudi s politiko. Močan poudarek je dala dejstvu, da obstoj slovenščine ni nekaj samoumevnega v sodobnem času (načeloma naj bi bil enakopraven drugim jezikom, pa ni povsem tako), treba jo je negovati in varovati. Za ta namen tudi pripravljajo zakon javne rabe slovenščine. Spomnimo se, da številna tehnološka podjetja, kot je na primer Apple, še vedno ne podpirajo slovenščine v svojih napravah, podobno velja za nekatere ponudnike pretočnih vsebin, ki ne omogočajo podnapisov v slovenščini. To poskušajo na ministrstvu spremeniti. Eden izmed izgovorov, zakaj ne omogočijo uporabe slovenščine, je menda ta, da smo Slovenci obkroženi z drugimi jeziki, ki jih razumemo, italijanščino, nemščino in hrvaščino. Pomembno je, da se slišijo tudi manjši jeziki – spomnila nas je na lansko leto, ko je bila država gostiteljica Španija, ki je promovirala tudi druge, manjše jezike.

Knjižni sejmi ostajajo najodmevnejši dogodki za promocijo literature. FOTO: Sabine Felber

Na vprašanje Renate Zamida, ali ji bo slovensko gostovanje na sejmu v Frankfurtu morda olajšalo uveljavljati določene vsebine, ki jih kot ministrica podpira, je dogovorila pritrdilno. »Vsi vedo, da smo gostje v Frankfurtu, da je to zelo velik dogodek, da to ni navaden sejem, na katerem lahko samo kupiš knjigo. Kaj pomeni, da si prisoten tukaj. Imamo razstave v Berlinu, imeli smo pogovore v Münchnu. To ni samo sejem, to je mednaroden dogodek o knjigah, ki odpira številna vrata in možnosti. Naslednje leto bo gostovanje prevzela Italija, ki je naša soseda, v njej pa živi slovenska manjšina. Danes je tukaj predstavljena, predstavljen je Boris Pahor, ki je živel v Trstu.« Ob zaključku omizja je vse navzoče povabila, da obiščejo Novo Gorico, ki bo leta 2025 skupaj z italijansko Gorico evropska prestolnica kulture, kar je prav tako pomemben in odmeven kulturni projekt, od katerega si lahko Slovenija in ožja regija veliko obetata.