Neomejen dostop | že od 9,99€
V Frankfurtu lahko te dni srečaš več Slovencev kot v Ljubljani, pravi Goran Vojnović. In res – poleg številnih slovenskih založnikov, agentov, prevajalcev, producentov, urednikov, ilustratorjev se na Frankfurtskem knjižnem sejmu mudi tudi več kot 70 avtoric in avtorjev. Nekaj izmed njih je z nami delilo svoje vtise ob sejemskem dogajanju.
Ko sem pred dobrimi tridesetimi leti prvič prišel na Frankfurtski knjižni sejem, me je osupnilo število razstavljenih knjig in število ljudi, ki so se za te knjige zanimali. Spremljal sem program častne gostje in si mislil, kakšna škoda je, da do tega Slovenci ne bomo prišli – takrat se je iz slovenščine prevedla komaj kakšna knjiga. Vračal sem se iz leta v leto, na sejmu opazoval spremembe knjižnega življenja in letos končno dočakal tudi tisto, kar se mi je takrat davno zdelo nemogoče. Seveda pa po koncu sejma ni čas za zimsko spanje – dokazali smo, da zmoremo in znamo, čas je za pot naprej.
Vesel sem, ko v odzivih na dogodke na sejmu slišim, da mnogi slovenski avtorice in avtorji, prevajalke in prevajalci (pa tudi predsednica republike) mislijo z lastno glavo. Prav tak se mi je zazdel slovenski paviljon: če ga hoče kdo res doživeti, si mora vzeti čas in si ogledati pa premisliti vsebino – ni hrupa, ni light-showa. Tudi vsa logistika je avtoricam in avtorjem prilagojena tako, da se lahko osredotočimo na vsebine lastnih predstavitev in pogovorov. JAK je jako dobro izpeljal tole reč.
Kdor nikoli ni pogledal v zakulisje nastajanja knjig ali obiskal knjižnega sejma, bo za vedno ohranil nedolžno, nepokvarjeno dojemanje književnosti in knjig, iz katere so stvari kot sanje. In prav je tako. Velikansko frankfurtsko sejmišče, po katerem drvi in brenči na stotine literarnih profesionalcev in avtorjev, razbija sanje. Založništvo je biznis, avtor je produkt, prodaja se meri v številkah. Častno gostovanje Slovenije je prelomen dogodek, ki ni stvar naključja, ampak plod trdega dela in preudarnega lobiranja. Tako kot se noben izid knjižnega prevoda ne zgodi kar tako. Ampak če se povrnem v čase bralske nedolžnosti: knjižni sejem vendarle prinaša ščepec čarobnosti, le oluščiti ga moraš kapitalističnega ovoja, pa prideš do nežne, mehke sredice. Dogodke, s katerimi smo se predstavljali tuji javnosti, bi privoščila tudi Slovencem. Predvsem pa: bilo mi je v čast biti kamenček v tem mozaiku.
O učinkih slovenskega častnega gostovanja v Frankfurtu bomo verjetno lahko utemeljeno razpravljali januarja ali februarja 2024. Kot avtorica trenutno nimam nobene predstave o tem, kaj bo ali ne bo sledilo, vesela sem zgolj, da sem imela priložnost spoznati nekaj sijajnih slovenskih avtoric in obnoviti stike s tistimi ljudmi, ki sem jim naklonjena. Kar pa se tiče samega sejemskega dogajanja: zame sejma ne bi bilo brez nujne in pomembne intervencije Slavoja Žižka na odprtju. Vse ostalo je business as usual. Ki ga je, mimogrede, ekipa JAK izpeljala profesionalno.
Če poskušam odmisliti dejstvo, da lahko v Frankfurtu srečaš več Slovencev kot v Ljubljani, se mi zdi sejem z vsakim dnem bolj podoben sejmu, kakršnega sem bil vajen. Po tistem, ko smo preživeli nepozabno odprtje, smo se namreč spet znašli med nepregledno množico knjig, dogodkov in trgovcev s knjigami, številnimi avtorji, ki hitijo z ene okrogle mize na drugo, in občinstvom, ki se pretvarja, da ga teme okroglih miz zanimajo, v resnici pa poskuša večina le odpočiti utrujene noge, skratka v kaosu, ki mu ljubkovalno rečemo knjižni sejem. A vseeno imam občutek, da se v tem kaosu skriva tudi naša zgodba o uspehu.
Slovenska književnost ima svoj globlji smisel. Po predstavitvi v Frankfurtu jezik ne bo nič bolj plitev, morebiti bomo naposled uvideli njegov pomen za ohranitev skupnosti. Odgovor je potovanje.
Frankfurtski sejem s svojo gostoto, obsegom in pestrostjo res prevzame. Čudovito je videti vse te množice ljudi, ki se vsi ukvarjajo z založništvom in knjigami. Biti prisoten in opazen tu, sredi vsega tega vrvenja, se tako zdi res velik dosežek. Vesela sem izjemno lepe, kompetentne in dodelane predstavitve slovenske ilustracije Centra ilustracije, sicer pa neverjetnega prizadevanja vseh vpletenih v naše gostovanje in tega, da Slovenija zmore narediti vtis.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji