Vojko Anzeljc: Scenarij ni nebodigatreba

Te dni snemajo novo domačo kriminalno serijo V imenu ljudstva. Na enega od prostih snemalnih dni smo na pogovor povabili režiserja Vojka Anzeljca, da je spregovoril o pomenu dobrega scenarija in tem, zakaj so za glavno vlogo izbrali Ajdo Smrekar.

Ljudje imajo radi domače serije, četudi kritiki zanje ne najdejo najbolj prijaznih besed. Takšna je bila Ekipa Bled, ki jo je sicer delala druga ekipa.

Kritiki so nenaklonjeni domačim serijam, gledalci pa jih radi gledajo, ker so jim teme bliže kot tiste iz tujih serij. Pri kritikah se tudi vedno primerjamo s tujino, tam so proračuni za serije neprimerljivo višji, v tujini epizoda v povprečju stane 5,2 milijona evra, en del serije V imenu ljudstva pa stane 62.500 evrov.

Da so uspešne domače telenovele, ni nobena skrivnost, a kriminalna serija zahteva korak naprej. Kako ga narediti?

Pred sedmimi leti je bil igrani program pri nas na najnižji možni točki, bili smo deset let za sosednjimi državami. Mi smo začeli s serijo Ena žlahtna štorija, naleteli smo na dober odziv, ker si gledalci to želijo gledati, kot ugotavljate tudi sami. Zdaj delamo korak naprej z dramskimi in kriminalnimi serijami, za katere je značilno predvsem, da mora vsak del prinesti močno zgodbo. To je naravni razvoj, temu pa morajo slediti tudi sredstva. Prebijamo se z zelo nizkim proračunom. Želimo pokazati, da se to da narediti, kljub temu pa bi radi, da na vseh slovenskih televizijah spoznajo, da takšne serije zahtevajo določena sredstva.

Po naših izkušnjah je bolje, če dela več scenaristov, saj potem ne zabluziš (smeh). Če nekdo reče, da ima dobro idejo, in ga trije pogledajo postrani, je hitro jasno, da to ni to.

Delate serijo tako, da bo možnost za drugo sezono?

Delamo, kot da bomo posneli le eno, a pri miniserijah je vedno mogoče snemati naprej. Lahko se v drugi sezoni ponovi le nekaj likov, lahko so igralci povsem novi …

Ko je HBO naredil serijo na Hrvaškem, smo se pogovarjali z njihovim izvršnim producentom za Evropo. Dejal je, da so na območju bivše Jugoslavije snemalne ekipe na visoki ravni, ni pa dovolj scenarističnega znanja, da bi lahko posneli več kot šest epizod dramske serije. Vi jih boste posneli osem, zakaj ravno toliko?

Tako je pisalo v razpisu Televizije Slovenija. Koliko scenaristov dela, je odvisno tudi od denarja. V produkcijski hiši Mangart skušamo zbrati čim več scenaristov, nekatere mi kaj naučimo, kdo od njih kaj nauči nas. Več ko delamo, več je znanja. Najlepše je, če obstaja konkurenca, če snemajo na vseh televizijah. Scenarij je tako ali tako osnova, ne pa nebodigatreba, kot so pogosto v preteklosti razmišljali pri nas. »Samo še scenarij naredimo, pa gremo snemat film,« so rekli (smeh).

Novo serijo je napisalo šest scenaristov. Razumem, da je eden premalo, toda ali jih je lahko tudi preveč?

Dobro je, da so vsaj štirje. Vedno se tudi mudi. Če snemaš serijo, ki je zmagala na razpisu, imaš dva meseca, da spišeš scenarij. Roki so kratki tudi na komercialnih televizijah. Pri serijah, ki trajajo dlje, taka je bila Ena žlahtna štorija, pa se izprazni bazen idej. Znano je, da se mora scenarist po treh sezonah spočiti, delo pa morajo prevzeti novi ljudje. Po naših izkušnjah je bolje, če dela več scenaristov, saj potem ne zabluziš (smeh). Če nekdo reče, da ima dobro idejo, in ga trije pogledajo postrani, je hitro jasno, da to ni to. Seveda pa nekdo mora biti urednik, on se v določeni točki odloči, da je dovolj debate, in izbere eno pot.

Mnogo let smo pri nas gledali le komične serije, zdaj gledamo dramske. Zakaj ta premik?

Tudi svetovni trendi so takšni. Bilo je obdobje komičnih serij, v Ameriki so delali Prijatelje, mi smo delali TV Dober dan. Sledile so serije, ki so združevale več elementov, takšna je bila tudi naša Štorija, ki je združevala dramo in komedijo, gledalec se je lahko ob njej jokal in smejal. Zdaj so v svetu priljubljene resne serije, sledimo pa tudi mi.

Nam Ljubljančanom ni všeč, če slišimo kako besedo v zborni slovenščini, moramo pa vedeti, da so vsi drugi alergični na ljubljanščino.

Že večkrat ste v pogovoru omenili Eno žlahtno štorijo, ste ponosni na ta projekt?

Sem, zapolnili smo vrzel. Potem so se pojavile še druge podobne, a mi smo začeli.

Gledalci in kritiki radi očitamo, da igralci v serijah zvenijo neživljenjsko in izumetničeno. Je prizor laže kot v dramski posneti v komični seriji, kjer se lahko poigraš z narečji in afektirano igro?

Ne, vsak žanr ima svoje zakonitosti. Pri komediji so narečja res lahko v oporo, to je všeč tudi širokim množicam. Pri dramskih serijah pa je tvegano, če vključiš narečja, hitro si lahko na polju smešnega.

Bodo dialogom v vaši seriji ljudje verjeli?

Verjamem, da bodo. Nam Ljubljančanom ni všeč, če slišimo kako besedo v zborni slovenščini, moramo pa vedeti, da so vsi drugi alergični na ljubljanščino (smeh). Če kak igralec reče kaj v pravilni slovenščini, ga ne popravim, naj govori bolj po ljubljansko, čeprav je res, da bomo v tej seriji slišali največ ljubljanskega narečja.

Piše, da serija odslikava prepredenost Slovenije s korupcijo, tega je bilo že kar nekaj tudi v domačih filmih, videli smo boj malega človeka s tajkuni. Zakaj ste se odločil za te teme?

Če delaš kriminalko, so logična izbira. Želeli smo vključiti teme iz slovenskega gospodarstva in sodstva, preučevali smo konkretne primere korupcije, spremenili pa smo podatke in jih prilagodili potrebam scenarija.

V glavni vlogi nastopa Ajda Smrekar, zakaj ste izbrali prav njo?

Imeli smo avdicijo in izkazalo se je, da je najbolj primerna. Sodelovala sva že pri Eni žlahtni štoriji, dobro sva se ujela. Ajda se res vrže v vlogo, tudi zdaj se ji je posvetila bolj, kot si lahko predstavljate. Veliko sva se pogovarjala in veliko smo vadili. Vsa igralska ekipa je zelo motivirana in predana. Začutili so, da scenarij omogoča, da ustvarijo nekaj svežega in dobrega, morda celo izjemnega.

V tujini so številne serije iz devetdesetih zdaj dobile nove sezone, bi se to lahko zgodilo tudi pri nas s TV Dober dan?

Nikoli ne reci nikoli (smeh). Ne dogovarjamo se sicer z nobeno od televizij, se pa o tem pogovarjamo z igralci, ko se srečamo. Imeli smo že ideje, kako bi šli z liki naprej ali pa nazaj v času.

Za vas bi prej rekli, da ste televizijski kot filmski režiser, se imate za človeka televizije?

Ne, sem tudi človek filma, je pa do filma teže priti. Napisal sem ogromno scenarijev, na televiziji pa sem dobil več priložnosti. Ker so kinodvorane zdaj zelo prazne, sem pravzaprav bolj motiviran, da delam miniserijo, saj vem, da bo dosegla gledalce.

Katere tuje serije zdaj gledate vi?

Velike male laži, To smo mi in Pravi detektiv, to so trenutno moje top tri serije.